Darilo, ki ga ni bilo nikoli dovolj

»Spet si kupila nekaj, kar mi ne bo prav, Ana,« je rekla mama in odvila šal, ki sem ga izbrala z največjo skrbnostjo. Njene besede so padle v sobo kot težek kamen v mirno vodo. Vsi so utihnili. Oče je pogledal proč, sestra Petra je zavila z očmi, babica pa je le nemočno stisnila ustnice. V tistem trenutku sem si zaželela, da bi lahko izginila.

Vsako leto se ponavlja ista zgodba. Družinska srečanja v naši hiši v Škofji Loki so bila vedno polna napetosti, čeprav navzven delujemo kot tipična slovenska družina: mama Marija, oče Jože, sestra Petra in jaz, Ana. Ampak pod površjem so se nabirali neizrečeni očitki in pričakovanja. Najhuje pa je bilo vedno ob rojstnih dnevih ali praznikih, ko sem morala izbrati darilo za mamo.

Že teden dni prej sem hodila po trgovinah v Ljubljani, brskala po stojnicah na tržnici in se spraševala: »Kaj ji bo letos všeč?« Nikoli nisem našla odgovora. Mama je bila vedno zahtevna – ne na glas, ampak s tistim pogledom, ki je povedal več kot vse besede. Ko sem bila mlajša, sem ji narisala risbico in jo prilepila na hladilnik. Takrat mi je rekla: »Lepo, ampak naslednjič se bolj potrudi.«

Ko sem bila stara petnajst let, sem ji kupila knjigo o vrtnarjenju, ker sem vedela, da ima rada rože. Ni je odprla. Samo rekla je: »Saj veš, da nimam časa za branje.« Takrat sem prvič začutila tisto praznino v prsih – kot da nikoli ne bom dovolj dobra.

Letos sem se odločila za šal iz fine volne. Spomnila sem se, kako se je prejšnjo zimo pritoževala nad mrazom. Ko ga je odvila, sem v njenem pogledu že prepoznala razočaranje. »Preveč bode,« je rekla in ga odložila na stol.

Petra mi je kasneje v kuhinji šepnila: »Zakaj se sploh trudiš? Saj veš, da ji nič ni prav.«

»Ker je mama,« sem odgovorila in komaj zadrževala solze.

Oče je bil vedno tiho. Nikoli ni komentiral daril, nikoli ni stopil v bran meni ali Petri. Bil je tam – fizično prisoten, a čustveno oddaljen. Babica pa je le tiho opazovala in včasih stisnila mojo roko pod mizo.

Ko so gostje odšli in smo ostali sami, je mama začela pospravljati. Šal je še vedno ležal na stolu. Pristopila sem k njej in tiho vprašala: »Mama, kaj si želiš? Kaj naj ti naslednjič kupim?«

Pogledala me je s tistim utrujenim izrazom na obrazu: »Ne vem, Ana. Saj ni pomembno.«

Ampak meni je bilo pomembno. Vsako leto znova sem si želela njenega odobravanja – enega samega iskrenega nasmeha ali objema. Namesto tega sem dobivala le kritiko ali ravnodušnost.

Z leti sem začela sovražiti družinska srečanja. Vsakič ko sem stopila skozi vrata domače hiše, me je stisnilo v prsih. Vsi so pričakovali popolnost – popolno hrano, popolne pogovore in popolna darila. Ampak jaz nisem bila popolna.

Nekega večera sem sedela sama v svoji sobi v Ljubljani in gledala skozi okno na deževne ulice. Prijateljica Urška mi je pisala: »Pridi k meni na večerjo, danes imam rojstni dan!«

Opravičila sem se z izgovorom o službi. V resnici pa me je bilo strah – strah, da bom tudi njej kupila napačno darilo.

Začela sem se spraševati: Zakaj mi darila povzročajo toliko stresa? Zakaj mi ni vseeno? Je res vse to povezano samo z mamo?

Nekega dne sem se odločila za pogovor z babico. Sedeli sva na klopci pred hišo in gledali na vrt.

»Veš, Ana,« je rekla babica nežno, »tvoja mama ni bila nikoli zadovoljna sama s sabo. Zato tudi drugim težko pokaže zadovoljstvo.«

»Ampak zakaj potem pričakuje popolnost od mene?«

Babica me je pogledala s toplimi očmi: »Ker si želiš njene ljubezni bolj kot česarkoli drugega.«

Tiste besede so me zadele globoko. Morda res nisem iskala popolnega darila – iskala sem potrditev, da sem dovolj dobra.

Naslednje leto sem mami podarila pismo. Napisala sem ji vse tisto, kar ji nikoli nisem upala povedati: kako jo imam rada kljub vsemu, kako si želim njenega objema in kako me boli njena kritika.

Ko ga je prebrala, ni rekla ničesar. Samo objela me je – prvič po dolgih letih.

Od takrat naprej so družinska srečanja postala nekoliko lažja. Darila so še vedno izziv, a zdaj vem: ni pomembno, kaj podarim – pomembno je, da dam del sebe.

Včasih pa se še vedno vprašam: Zakaj smo Slovenci tako obremenjeni s tem, da moramo biti popolni – tudi pri darilih? Zakaj ne znamo preprosto sprejeti ljubezni takšne, kot je?