Dan, ko sem iz svojega stanovanja izgnala sina in njegovo ženo: Sem res postala pošast ali sem končno izbrala sebe?

»Nejc, dovolj je!« sem zakričala, moj glas je tresel stene našega majhnega stanovanja v Šiški. »Ne morem več!«

Nejc je stal sredi dnevne sobe, bled in zmeden, Tanji so po licih polzele solze. V tistem trenutku sem se počutila kot najhujša mati na svetu. A hkrati sem v sebi čutila nekaj, kar že leta ni imelo prostora – olajšanje.

Vse se je začelo pred tremi leti, ko sta se Nejc in Tanja znašla v težavah. Stanovanja si nista mogla privoščiti, službe so bile nestabilne, najemnine v Ljubljani pa so rasle v nebo. »Mama, samo za nekaj mesecev, dokler ne najdeva česa svojega,« me je prosil Nejc. Seveda sem ju sprejela. Saj sem mama. Saj je to normalno, mar ne?

A meseci so postali leta. Vsak dan sem gledala, kako se moj dom spreminja v bojišče tihega nezadovoljstva. Tanja je bila vedno utrujena, Nejc vedno na telefonu ali pred računalnikom. Pomagati pri hiši? Redko. Računi? Vedno zamujajoči. Ko sem ju prosila za pomoč, sta se skregala med sabo ali z mano.

»Mama, saj veš, da ni lahko. Plače so mizerne, najemnine pa nore!« mi je Nejc metal v obraz.

»Vem, ampak jaz tudi ne morem več! To ni več moj dom!« sem mu nazadnje odgovorila.

Včasih sem ponoči ležala budna in poslušala prepire iz njune sobe. Tanja je jokala zaradi službe v trgovini, Nejc je bil brezposeln že tretji mesec. Vse bolj sem se počutila kot tujec v lastnem življenju. Moje knjige so izginile s polic, nadomestile so jih Tanine škatle s kozmetiko in Nejčevi kabli. Kuhinja je bila vedno razmetana, hladilnik prazen.

Najhuje pa je bilo na rojstni dan. Povabila sem sestrično Ano in njenega moža Borisa. Med kosilom je Tanja začela kritizirati mojo juho: »Veš, mogoče bi bilo bolje brez toliko soli.« Ana me je pogledala s tistim pogledom – sočutje, ki ga nisem prenesla.

Po kosilu sem šla na balkon in jokala. Ana mi je sledila.

»Zakaj jim to dopuščaš? Saj nisi njihova služkinja.«

»Saj ne vem več, kaj sem. Samo še utrujena sem.«

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale Anine besede in Tanin glas: »Mama, a lahko še malo denarja za položnice?«

Naslednji teden sem poskusila pogovor: »Nejc, Tanja, morava se pogovoriti o prihodnosti.«

Nejc je zavzdihnil: »Spet? Saj veš, da iščem službo.«

»Ampak jaz ne morem več tako živeti. Potrebujem svoj mir.«

Tanja je planila: »A zdaj naju boš vrgla ven? Krasna mama si.«

Takrat sem prvič začutila jezo do lastnega otroka. Kako sva prišla do tega?

Dnevi so minevali v napetosti. Vsakdanji problemi – položnice, hrana, čiščenje – so postali mine polje. Ko sem prišla domov iz službe v knjižnici, me je pričakal nered in hladnost.

Včeraj pa je počilo. Prišla sem domov in našla Tanjo, kako kriči na Nejca zaradi denarja za vrtec za njuno hčerko Laro. Lara je jokala v kotu dnevne sobe.

»Dovolj!« sem zavpila. »To ni več moj dom! Nočem več tega!«

Nejc me je pogledal z očmi ranjene živali: »Mama, kam naj gremo? Saj nimamo kam!«

»To ni več moj problem! Tri leta sta imela čas! Jaz imam pravico do svojega miru!«

Tanja je planila v jok: »Ti si pošast! Kako lahko to narediš lastni družini?«

V tistem trenutku sem prvič v življenju izbrala sebe.

Danes zjutraj sta spakirala kovčke. Lara me je objela in rekla: »Babica, te bom pogrešala.« Srce mi je počilo na tisoč koščkov.

Ko so vrata za njimi zaloputnila, sem sedla na kavč in prvič po letih zadihala s polnimi pljuči. A hkrati me je preplavila krivda – ali sem res tako slaba mama? Ali pa imam pravico do svojega življenja?

Zdaj sedim v tišini in poslušam utrip svojega srca. Je to svoboda ali osamljenost?

Ali smo v Sloveniji res obsojeni na to, da starši nikoli ne smemo izbrati sebe? Ali pa smo dolžni biti hotel za odrasle otroke do konca življenja?