“Da, jaz sem zahtevala ločitev. Želim si živeti svoje življenje,” 60-letna Marija pove hčerki Ani

»Mama, a si resno? Po vseh teh letih?« Ana je stala sredi kuhinje, roke prekrižane, oči široko odprte. V njenih besedah je bilo več presenečenja kot jeze, a jaz sem čutila, kako mi srce razbija v prsih.

»Resno, Ana. Ne morem več. Ne želim več živeti tako, kot sem živela zadnjih štirideset let.«

Zunaj je deževalo. Kaplje so tolkle po oknu in v tistem trenutku sem si želela, da bi lahko izprale tudi mojo bolečino. Jože je sedel v dnevni sobi, gledal poročila in pil pivo. Vedno je bilo tako. On je sedel, jaz sem kuhala, pospravljala, prala, likala. Ko so bili otroci še doma, sem to sprejemala kot nekaj samoumevnega. Saj tako je bilo pri moji mami in pri njeni mami. Ampak zdaj… zdaj sem bila utrujena.

»Ampak mama, saj je ata vedno takšen bil. Saj veš, kako je – starejši ljudje se ne spreminjajo.«

»Ne gre za to, Ana. Gre za mene. Ne morem več biti nevidna v lastnem življenju.«

Ana je zavzdihnila in se usedla za mizo. »Kaj pa boš zdaj? Kam boš šla? Kaj boš počela? Saj nimaš nikogar drugega.«

V meni se je prebudil tisti stari strah – strah pred samoto, pred tem, da bom ostala brez vsega. Ampak bolj kot to me je strašila misel, da bom še naslednjih dvajset let živela kot senca.

Spomnim se dneva, ko sva se z Jožetom poročila v cerkvi v Šentjurju. Bila sem mlada in zaljubljena. On je bil ponosen, delaven fant s kmetije. Obljubil mi je vse – ljubezen, dom, družino. In res sva imela vse to. Dva otroka, hišo na robu vasi, vrt poln vrtnic in paradižnika. Ampak nekje na poti sem se izgubila.

Ko so otroci odrasli in odšli – Ana v Ljubljano na študij, Marko pa v Avstrijo za delom – sem ostala sama z Jožetom. In šele takrat sem opazila, kako zelo sama sem pravzaprav bila.

»Marija! Kje so nogavice?« Jože je zaklical iz spalnice.

»V predalu!« sem mu odvrnila skozi stisnjene zobe.

Ana me je pogledala s tistim pogledom, ki ga imajo otroci, ko prvič vidijo svoje starše kot ljudi in ne kot bogove.

»Mama… a si prepričana? Saj veš, kako bo govorila vas. Pa babica…«

Zasmejala sem se – grenko, utrujeno. »Vas govori vedno. Če ne o meni, pa o sosedi ali župniku.«

Tisto noč nisem spala. Ležala sem v postelji poleg Jožeta in poslušala njegovo smrčanje. V glavi so mi odzvanjale besede: »Želim si živeti svoje življenje.« Kaj to sploh pomeni pri šestdesetih? Ali imam sploh še pravico do tega?

Naslednje jutro sem vstala pred Jožetom. Skuhala sem kavo samo zase in jo pila na verandi. Prvič po dolgem času sem opazila ptice na češnji in vonj sveže pokošene trave.

Ko se je Jože prikazal v pižami in me pogledal začudeno – ker ga nisem čakala z zajtrkom – sem mu rekla: »Jože, jaz grem.«

Najprej ni razumel. Potem se je razjezil.

»Kam pa boš šla? Saj nimaš kam!«

»Bom že našla.«

»A zaradi tistega tečaja joge v kulturnem domu? A si našla koga drugega?«

Zavrtela sem z očmi. »Ne gre za nikogar drugega. Gre za mene.«

Tisti dan sem poklicala Ano in ji povedala vse. Marku nisem upala povedati po telefonu – on bi me še bolj obsojal kot Ana.

V naslednjih tednih so se začeli pogovori z odvetnico v Celju, pogovori z Ano in Markom, pogovori s sosedami, ki so me gledale čudno na tržnici.

Najhuje pa je bilo doma. Jože ni znal biti sam. Ni znal skuhati niti jajca ali posesati stanovanja. Prvič v življenju je moral sam oprati perilo – in ga pobarval roza.

»Marija, a res misliš, da boš srečna sama?« me je vprašala soseda Silva nekega popoldneva.

»Ne vem. Ampak vem, da tukaj nisem.«

Vsak dan sem hodila na sprehode ob Savinji in razmišljala o vseh letih, ki sem jih dala drugim – možu, otrokom, staršem. Kdaj sem nazadnje naredila nekaj samo zase?

Ana mi je nekoč rekla: »Mama, jaz te občudujem. Ampak jaz tega ne bi zmogla.«

Jaz pa vem: če ne bi zdaj zbrala poguma, bi umrla kot senca ženske, ki je nekoč sanjala o morju in pisanju pesmi.

Zadnji večer pred odhodom iz hiše sem sedela na postelji in gledala stare fotografije – poroka v Šentjurju, rojstvo Ane in Marka, poletja na morju v Izoli… Vse to je bilo lepo. Ampak zdaj si želim še nekaj več.

Ko sem zaprla vrata za seboj in stopila na dvorišče s kovčkom v roki, me je preplavil val strahu – a tudi olajšanja.

Danes živim v majhnem stanovanju v Celju. Hodim na tečaj joge in italijanščine ter prvič po dolgem času pišem pesmi.

Jože mi še vedno piše jezljiva sporočila: »Kdo bo zdaj pospravljal za mano?«

Ana me obiskuje ob nedeljah in počasi razume moje odločitve.

Včasih ponoči še vedno začutim praznino – ampak tokrat vem: ta praznina je prostor za nekaj novega.

Se kdaj vprašate: kdaj ste nazadnje naredili nekaj samo zase? Je vredno žrtvovati svoje življenje za mir v hiši ali si zaslužimo več?