Cena poroke: Ko ljubezen razdeli družino
»Ne bom šla!« je zavpila mama, ko sem v kuhinji previdno omenila, da je Blaž povabil tudi očetovo novo ženo na poroko. V tistem trenutku se mi je v roki zatresla skodelica kave in kapljice so padle na prt, ki ga je mama še isti dan skrbno zlikala. Pogledala me je z očmi, v katerih so se mešali bes, žalost in nemoč. »Kako si lahko to dovoli? Po vsem, kar nama je naredil!«
Stala sem tam, med dvema ognjema – med mamo, ki je še vedno vsak večer jokala zaradi očetovega odhoda, in bratom Blažem, ki si je želel le mirno poroko s svojo izbranko Petro. V naši hiši v okolici Celja ni bilo več prostora za mir. Vsak kotiček je dihal napetost, vsak pogled je bil obtožujoč.
Blaž je bil vedno tisti, ki je skušal vse spraviti skupaj. Ko se je odločil, da se poroči s Petro, smo vsi upali, da bo to priložnost za nov začetek. A potem je oče oznanil, da pride s svojo novo ženo, Mojco. Mama je to vzela kot izdajo. »Če pride ona, mene ne bo!« je ponavljala znova in znova.
Nekega večera sem sedela z Blažem na klopci pred hišo. Bil je tih, bolj kot običajno. »Ana, ne morem več. Ne želim si poroke, kjer bo vsak gledal v tla in šepetal za hrbtom. Zakaj ne moremo biti normalna družina?«
»Ker nismo nikoli bili,« sem tiho rekla. »Ampak to ni tvoja krivda.«
Blaž je zmajal z glavo. »Mama me gleda kot izdajalca. Oče pravi, naj ne kompliciram. Petra joka vsakič, ko pride k nam. Včasih si želim, da bi pobegnila nekam daleč in vse pustila za sabo.«
Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale mamine besede: »Če pride ona, mene ne bo!« in bratove solze v temi. Spomnila sem se otroštva – skupnih izletov na Pohorje, smeha ob nedeljskih kosilih, topline doma. Kdaj se je vse to izgubilo?
Prišel je dan poroke. Mama je sedela v dnevni sobi v svoji najlepši obleki, a brez namena, da bi odšla. »Ne morem iti tja in gledati njega z njo,« je šepnila. »Vse bi mi razpadlo.«
»Ampak Blaž te potrebuje,« sem rekla tiho.
»On me je že izbral.«
V cerkvi so se zbirali gostje. Petra je bila bleda kot stena. Oče je stal ob strani z Mojco, ki se je trudila biti prijazna do vseh, a so jo vsi gledali postrani. Blaž me je iskal z očmi – bil je sam.
Ko sem stopila do njega, mi je stisnil roko. »Je prišla?«
Zmajala sem z glavo.
Solza mu je spolzela po licu. »Vse sem pokvaril.«
»Nisi ti kriv,« sem mu zašepetala.
Poroka se je odvila v tišini. Nihče ni plesal, smeh se ni razlegal po dvorani kot nekoč na rojstnodnevnih zabavah. Mama je ostala doma in jokala v prazno blazino.
Po poroki sem sedela na stopnicah pred dvorano in gledala v nebo. Pridružila se mi je Mojca – oče jo je poslal po svež zrak. »Vem, da me sovražite,« je rekla potiho.
»Ne sovražim vas. Samo… preveč boli.«
Mojca me je pogledala s toplimi očmi: »Tudi jaz nisem hotela tega. Ampak življenje ni vedno pošteno.«
Tiste noči sem šla domov k mami. Sedela sva v tišini.
»Zakaj si šla?« me je vprašala.
»Ker Blaž ni imel nikogar drugega.«
Mama me je pogledala skozi solze: »Včasih mislim, da bi bilo bolje, če bi vsi samo odšli.«
»Ampak potem bi izgubili vse.«
Dnevi po poroki so bili polni tišine in neizrečenih besed. Blaž se ni oglašal na telefon. Mama ni več kuhala kosil za vse skupaj. Oče se ni več ustavljal pred hišo.
Nekega popoldneva sem prejela pismo od Blaža:
»Draga Ana,
vem, da si naredila vse, kar si lahko. Hvala ti za to. Včasih si želim, da bi lahko zavrtel čas nazaj in popravil vse napake. Ampak mogoče moramo vsi samo sprejeti, da smo zdaj drugačni ljudje in da družina ne pomeni vedno popolnosti.
Rad te imam,
Blaž«
Brala sem pismo znova in znova. Jokala sem – prvič po dolgem času.
Danes sedim tukaj in pišem svojo zgodbo. Še vedno ne vem, ali sem ravnala prav ali narobe. Vem le to: družina te lahko najbolj osreči ali najbolj rani.
Se sploh še znamo pogovarjati brez očitkov? Je vredno žrtvovati sebe za mir v družini ali moramo kdaj tudi sami postaviti meje?