„Če nočeš sesti z mojo družino, samo skuhaj in pogrni mizo, potem pa pojdi!“ – Moja borba za spoštovanje v slovenski družini

»Če nočeš sesti z mojo družino, samo skuhaj in pogrni mizo, potem pa pojdi!« Miha je stal na pragu kuhinje, roke prekrižane, glas napet kot struna. V tistem trenutku sem začutila, kako mi nekaj v prsih poči – kot bi nekdo zlomil tanko steklo, ki sem ga leta skrbno varovala. Pogledala sem ga, a nisem našla besed. Vse, kar sem želela, je bilo malo spoštovanja. Samo to.

Tistega večera je bila pri nas na obisku vsa njegova družina: mama Silva, oče Jože, sestra Petra s partnerjem in dvema otrokoma. Že od jutra sem bila na nogah – kuhala sem govejo juho, pripravljala pečenko, rezala solato, pekla potico. Vse je moralo biti popolno. Miha je bil ves čas na telefonu, urejal nekaj službenega. Ko so prišli, sem jih pozdravila s prisiljenim nasmehom. Silva me je že na vratih ošinila z očmi: »A si spet shujšala? Saj veš, da moški ne marajo suhih žensk.«

Stisnila sem zobe in šla v kuhinjo. Slišala sem smeh iz dnevne sobe, pogovore o politiki, nogometu in sosedih. Nihče ni prišel vprašat, če potrebujem pomoč. Ko sem prinesla juho na mizo, je Jože pripomnil: »Upam, da ni spet preslana kot zadnjič.« Petra je zavila z očmi in rekla: »Mami, ti si pa res boljša kuharica.«

V meni se je nabiral nemir. Ko sem končno sedla za mizo, je Silva začela: »Katja, kdaj bosta pa vidva imela otroke? Saj si že skoraj trideset!« Miha je le nemočno pogledal v krožnik. Nihče ni rekel ničesar v mojo obrambo. Počutila sem se kot tujec v lastnem domu.

Po večerji sem pobirala krožnike in slišala Petro, kako šepeta materi: »Saj vidiš, ona ni nikoli zares del naše družine.«

Tisto noč sem jokala v kopalnici. Miha je potrkal na vrata: »Kaj ti je? Saj niso mislili nič slabega.«

»Ne razumeš!« sem mu rekla skozi solze. »Vsakič znova me ponižujejo in ti stojiš tam kot kip!«

»To so moji starši. Saj veš, kakšna je mama. Ne jemlji vsega tako osebno.«

A jaz sem jemala osebno. Vsaka pripomba me je zarezala globlje. Vsak pogled, vsak vzdih. Po tisti večerji sem se odločila – ne grem več na njihove družinske dogodke.

Miha je bil najprej tiho. Potem pa so začeli prihajati klici: »Zakaj Katja ne pride? Je bolna?« Silva je celo prišla do našega stanovanja in prinesla lonec juhe: »Za Mihatka, da ne bo lačen.« Meni ni rekla niti zdravo.

Miha je postal vedno bolj napet. »Ne moreš jih ignorirati v nedogled. To ni normalno.«

»Normalno ni to, da me ponižujejo!« sem mu odvrnila.

»Saj so samo malo neposredni. Saj veš, kakšni so Slovenci – vse povedo naravnost.«

»To ni iskrenost, to je nespoštovanje!«

Nekega večera me je pričakal z resnim obrazom: »Mama ima rojstni dan. Pričakujejo te. Če nočeš sesti z mojo družino, samo skuhaj in pogrni mizo, potem pa pojdi!«

V meni se je nekaj prelomilo. »Torej naj bom služkinja? Naj delam in potem izginem? Kaj pa jaz? Kje sem jaz v tej družini?«

Miha je molčal.

Naslednje dni sva živela drug mimo drugega kot tujca. V službi sem bila odsotna z mislimi; sodelavka Maja me je vprašala: »Si v redu? Zdiš se izmučena.«

»Samo utrujena sem od vsega tega igranja popolne snahe.«

Maja me je pogledala s toplino: »Veš, imaš pravico do spoštovanja. Tudi pred moževo družino.«

Doma pa so se napetosti stopnjevale. Miha je postal hladen, skoraj sovražen. Nekega večera mi je rekel: »Če ne moreš sprejeti moje družine, potem ne vem, če imava prihodnost.«

Bolelo me je do kosti. Spraševala sem se: ali res zahtevam preveč? Ali ni pravica do spoštovanja osnovna stvar v zakonu?

Na rojstni dan njegove mame sem skuhala kosilo in pogrnila mizo. Ko so prišli gostje, sem jim odprla vrata in šla v spalnico. Slišala sem smeh iz dnevne sobe, Silvin glas: »Očitno Katja danes nima časa za nas.« Nihče ni prišel pogledat k meni.

Ko so odšli, je Miha vstopil v spalnico: »Tako ne gre več naprej.«

»Ne gre več naprej zame ali zate?« sem ga vprašala.

»Za oba.«

Tiste noči nisem spala. Razmišljala sem o vseh letih, ko sem se trudila biti del njihove družine – pa nikoli nisem bila dovolj dobra. Nikoli nisem bila njihova.

Naslednji dan sem poklicala svojo mamo in ji povedala vse. Jokala sva obe.

»Katja, če te ne spoštujejo tam, kjer bi te morali najbolj ceniti, potem moraš postaviti mejo.«

Prvič po dolgem času sem začutila olajšanje.

Z Mihom sva šla na terapijo za pare. Tam sem prvič jasno povedala: »Hočem spoštovanje – od tebe in tvoje družine. Ne bom več tiho.«

Miha me je gledal dolgo časa in prvič po mesecih rekel: »Nisem vedel, da te tako boli.«

Mogoče obstaja upanje za naju. Mogoče bova našla pot nazaj – če bova oba pripravljena poslušati.

Ampak še vedno se sprašujem: Zakaj je v Sloveniji tako težko postaviti mejo pred lastno družino? Zakaj ženske še vedno pričakujejo, da bomo tiho prenašale ponižanja – samo zato, da bo mir pri hiši?