„Brezsramna si! Ti nimaš otrok, jaz pa sem mama!” – Kako mi je snaha uničila rojstni dan, samo da ne bi vrnila denarja

»Brezsramna si! Ti nimaš otrok, jaz pa sem mama!« je odmevalo po dnevni sobi, kjer so se zbrali vsi, ki naj bi mi polepšali moj 35. rojstni dan. Vsi pogledi so bili uprti vame in v snaho, Mojco, ki je stala s prekrižanimi rokami in zmagoslavnim nasmeškom na obrazu. Mama je nemočno gledala v tla, oče je tiho srkal vino, brat pa je bil vidno razdvojen med lojalnostjo do mene in žene. V tistem trenutku sem si želela le izginiti.

Vse se je začelo pred pol leta, ko me je Mojca prosila za pomoč. »Tina, midva z Markom sva v stiski. Vrtec za Nejca je drag, avto nama je crknil, pa še Marko je izgubil službo. Saj veš, ti si vedno tako razumna… Bi nama lahko posodila tistih 2.000 evrov? Obljubim, da ti vrneva do poletja.« Bila sem presenečena, a hkrati sem razumela. Sama sem brez otrok, živim skromno, a imam redno službo v knjižnici in nekaj prihrankov. »Seveda, Mojca. Družina si pomaga,« sem rekla in ji nakazala denar še isti dan.

Poletje je minilo, jesen tudi. Mojca in Marko sta šla na morje, kupila sta nov pralni stroj in Nejcu novo kolo. O dolgu ni bilo ne duha ne sluha. Vsakič, ko sem omenila vračilo, je Mojca našla izgovor: »Veš, Tina, zdaj res ni pravi čas. Saj veš, otroci so dragi.« Marko je molčal ali pa se je izgovarjal na službo.

Ko se je bližal moj rojstni dan, sem upala, da bosta vsaj takrat pokazala hvaležnost ali vsaj omenila dolg. Mama je pripravila kosilo, povabila vso družino – celo teto iz Maribora in strica iz Celja. Vsi so prinesli darila in dobre želje. Mojca pa je že ob prihodu zavijala z očmi: »Spet bomo morali poslušati Tinine zgodbe iz knjižnice.«

Po kosilu sem zbrala pogum in tiho rekla: »Mojca, Marko… Bi lahko danes uredili tisto glede denarja? Res bi ga potrebovala.« V trenutku je nastala tišina. Mojca je odložila vilico in glasno rekla: »A zdaj boš pa na svoj rojstni dan izsiljevala lastno družino? Saj veš, da nimava! Pa še ti – brez otrok si! Kaj ti sploh veš o življenju? Jaz sem mama!«

Vsi so ostrmeli. Mama je šepnila: »Mojca, prosim… Tina ima pravico vprašati.« Mojca pa ni odnehala: »Ti si vedno tista pametna sestra! Vedno imaš vse pod kontrolo! Ampak jaz imam otroka! Ti ne veš, kaj pomeni skrbeti za nekoga drugega kot zase!«

Brat je skušal pomiriti situacijo: »Dajta no… Saj bomo uredili…« A Mojca ga je prekinila: »Ne boš ti meni govoril! Če že kdo ve, kaj pomeni žrtvovanje za družino, sem to jaz! Tina ima čas in denar samo zase!«

V meni se je nabirala bolečina in sram. Vedela sem, da bom spet tista »tečna teta«, ki nima otrok in ne razume življenja. Nihče ni stopil na mojo stran. Tudi oče je le nemočno pogledal skozi okno.

Po kosilu so gostje počasi odhajali. Teta mi je potiho rekla: »Veš, Tina… Včasih je bolje požreti krivico kot izgubiti družino.« Stric pa: »Saj bo že bolje. Denar pride in gre.«

Ostala sem sama v kuhinji in gledala v prazne krožnike. Spraševala sem se, zakaj v naši družini vedno velja pravilo: mama ima vedno prav; če imaš otroke, si več vreden; če si ženska brez otrok pri petintridesetih, si sumljiva ali vsaj sebična.

Tisti večer me je poklicala prijateljica Petra: »Kako si preživela rojstni dan?« Sem ji povedala vse. Petra je zavzdihnila: »Tina… To ni prav. Družina bi morala biti opora, ne breme.«

Naslednje dni sem se izogibala stikom z bratom in Mojco. Mama me je klicala vsak večer: »Saj bo že bolje… Saj veš, Mojca ima težko življenje.« A jaz nisem mogla več požirati krivic.

Po dveh tednih sem napisala bratovo sporočilo: »Marko, prosim te – pogovoriva se o dolgu. Ne gre za denar, gre za spoštovanje.« Odgovora ni bilo.

V službi so sodelavke opazile mojo otožnost. Ena izmed njih mi je rekla: »Veš, Tina… Tudi pri nas doma velja – če nisi mama, nisi nič. Ampak to ni res.«

Začela sem razmišljati o tem, kako pogosto v Sloveniji ženske brez otrok veljajo za manjvredne ali sebične. Koliko nas je takih? Koliko nas mora požirati ponižanja zaradi pričakovanj okolice?

Nekega dne sem na Facebooku zasledila skupino žensk brez otrok – pogovarjale so se o podobnih izkušnjah. Pridružila sem se jim in prvič po dolgem času začutila olajšanje.

Mojca mi še vedno ni vrnila denarja. Brat se mi izogiba. Mama pravi, naj bom potrpežljiva. Jaz pa vem, da si zaslužim spoštovanje – ne glede na to, ali imam otroke ali ne.

Včasih ponoči razmišljam: Ali smo ženske res vredne le toliko, kolikor damo skozi materinstvo? Kdaj bomo začele druga drugo podpirati – ne glede na to, kakšno pot smo izbrale?