Bratova Octavia in moja nočna mora: Kako je en podpis spremenil moje življenje v družinski pekel

»A res ne moreš samo za tri mesece prepisat Octavie nase? Saj veš, zaradi tistega kredita,« je Marko vztrajal, medtem ko sem sedel v kuhinji in gledal v skodelico mlačne kave. Njegov glas je bil napet, skoraj proseč, a v njem sem zaznal tudi nekaj preračunljivega. Zraven je stala njegova žena Tanja, roke prekrižane na prsih, pogled pa ji je uhajal skozi okno, kot da bi že vnaprej vedela, da bo iz tega nastala katastrofa.

Nisem bil človek, ki bi rad kompliciral. Marko je bil moj brat, starejši za dve leti, vedno bolj samozavesten, bolj podjeten. Ko je rekel, da potrebuje pomoč, sem mu zaupal. »V redu,« sem rekel in podpisal papirje, ne da bi sploh dobro prebral vse drobne črke. »Ampak samo za tri mesece, prav?«

Tisti podpis je bil začetek mojega konca. Prvih nekaj tednov ni bilo nič posebnega. Avto je stal pred blokom, jaz sem hodil v službo v skladišče v BTC-ju, Marko pa je urejal svoje posle. Potem pa so začeli prihajati računi. Najprej kazen za parkiranje – 80 evrov. Potem še ena – 120 evrov. Poklical sem Marka: »Kaj se dogaja? Zakaj dobivam tvoje kazni?«

»Ah, brez skrbi, bom poravnal,« je rekel in odložil. A računi so se kopičili. Nekega dne sem na vratih zagledal izvršitelja. »Gospod Gregor Novak? Prihajam zaradi neporavnanih dolgov v zvezi z vozilom Škoda Octavia.«

Srce mi je padlo v hlače. Poklical sem Marka, a se ni oglasil. Tanja mi je odrezavo rekla: »To so vajine zadeve, jaz nimam nič s tem.«

Tiste noči nisem spal. V glavi so mi odzvanjale besede izvršitelja: »Če ne poravnate dolga v višini 2.400 evrov v roku sedmih dni, bomo začeli s postopkom zasega.«

Moj brat se je izogibal vsakemu pogovoru. Ko sem ga končno ujel pred blokom, je bil že vidno nervozen: »Saj bom uredil! Samo še en teden rabim!«

A teden je minil in dolg ni bil poravnan. Moja mama me je klicala vsak dan: »Zakaj se kregata? Saj sta vendar brata! Pomagajta si!« Oče je le zamahnil z roko: »Tako je danes z mladimi. Vsi bi imeli vse takoj.«

V službi sem bil kot zombi. Šefica me je poklicala na pogovor: »Gregor, zadnje čase nisi pri stvari. Če se ne zbereš, boš moral razmisliti o svoji prihodnosti tukaj.«

Vsak večer sem sedel v svoji sobi in gledal papirje – izvršbe, opomine, grožnje s sodišča. Marko se ni več oglašal na telefon. Tanja me je blokirala na vseh omrežjih.

Nekega večera sem šel do staršev na obisk. Mama me je objela in tiho rekla: »Saj bo vse v redu.« Oče pa me je pogledal naravnost v oči: »Včasih moraš vedeti, kdaj reči ne.«

A jaz nisem znal reči ne. Bil sem ujetnik lastne dobrote – ali pa naivnosti? Ko so mi z računa trgali zadnje evre za Markove dolgove, sem prvič v življenju začutil pravo jezo do lastne krvi.

Ko sem Marku končno povedal, da ga bom prijavil policiji zaradi goljufije, me je le hladno pogledal: »A res misliš to naredit bratu?«

Tiste noči sem dolgo sedel na balkonu in gledal luči Ljubljane pod sabo. Spraševal sem se, kje sem naredil napako. Je bila to tista prva usluga? Ali pa že prej – ko sem vedno znova verjel ljudem, ki so mi bili najbližje?

Družina se je razklala na dva tabora – mama in babica sta bili na Markovi strani: »Saj ni slab človek! Samo težke čase ima!« Oče in stric pa sta mi svetovala: »Pusti ga! Naj odgovarja za svoja dejanja!«

Vse večerje so se sprevrgle v prepire. Tanja me je javno obtožila pred sorodniki: »Gregor hoče Marka spravit v zapor! Kakšen brat pa si?!«

Nekega dne sem dobil pismo iz sodišča – Marko je razglasil osebni stečaj. Vsi dolgovi so padli name.

Ostal sem sam s svojim besom in praznim bančnim računom. Prijatelji so me spraševali: »Zakaj si mu sploh pomagal? Saj veš, kakšen je.« Sam pa nisem imel odgovora.

Danes sedim tu in pišem svojo zgodbo kot opozorilo drugim. Ne dovolite, da vas lastna kri potegne v brezno dolgov in laži.

Se sploh še splača pomagati družini – ali nas prav tisti, ki jim najbolj zaupamo, lahko najbolj prizadenejo? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?