Bratova hiša, moje srce: Med tujci pod isto streho

»Ne potrebujem tvojega mnenja. To je bratova hiša in ti si zame tujec,« sem izrekla, še preden sem sploh dobro premislila. Besede so zarezale v tišino kot nož v mehko maslo. Pred menoj je stala Petra, bratova bivša žena, s kovčkom v eni roki in dežnikom v drugi. Njene oči so bile rdeče od joka, a v njih je tlela odločnost, ki je nisem poznala.

Tisti večer je deževalo tako močno, da so kaplje bobnele po strehi kot srčni utrip v paniki. Brat, Matej, je bil na službeni poti v Mariboru in ni vedel, da bo Petra potrkala na naša vrata. Ko sem jo zagledala, sem bila razpeta med sočutjem in jezo. Vem, kaj pomeni biti sam – a vem tudi, kaj pomeni braniti svoj dom.

»Prosim, samo nekaj dni,« je zašepetala. »Pri starših ne morem več biti. Vse me spominja na razpad zakona.«

Nisem ji odgovorila. Samo stopila sem vstran in ji dovolila vstopiti. V zraku je visela napetost, ki se ni razblinila niti potem, ko je odložila kovček v predsobi in se sesedla na kavč.

Naslednje jutro sem Mateju napisala sporočilo: »Petra je pri nas. Pravi, da nima kam.« Odgovoril je šele popoldne: »Naj ostane nekaj dni. Pomagaj ji.«

A nekaj dni se je raztegnilo v tedne. Petra je začela prinašati svoje stvari – najprej knjige, potem rastline, nato še slike iz starega stanovanja. Hiša, ki sem jo s težavo sprejela za svoj dom po poroki z Matejem, se je začela spreminjati v nekaj tujega.

Vsakdanji pogovori so postali napeti. Petra je komentirala moje kuhanje: »Moja juha je bila vedno bolj gosta.« Ko sem čistila kopalnico: »Uporabi raje kis, ne kemikalij.« Ko sem gledala poročila: »Zakaj vedno gledaš ta program?«

Nekega večera sem sedela na terasi in poslušala zvoke iz hiše – Petriin smeh po telefonu, zvok njenih korakov po hodniku. Počutila sem se kot gostja v lastnem domu.

Ko sem to omenila Mateju, je samo skomignil: »Saj veš, da nima nikogar drugega.«

»Kaj pa jaz?« sem ga vprašala. »Kje pa sem jaz v tej zgodbi?«

Matej je utihnil in odšel spat brez besed.

Petra je začela vabiti svoje prijateljice na obisk. Hiša je bila polna glasnih pogovorov o ločitvah, o slabih moških in o tem, kako težko je biti ženska v Sloveniji danes. Včasih sem se jim pridružila, a vedno sem imela občutek, da sem povabljena zgolj iz vljudnosti.

Nekega dne me je Petra vprašala: »Zakaj si vedno tako tiha? Saj si vendar domača tukaj.«

Zasmejala sem se grenko: »Domača? Včasih imam občutek, da sem jaz tista, ki je tukaj na obisku.«

Petra me je pogledala s tistim pogledom, ki ga imajo ljudje, ko prvič opazijo tvojo bolečino. A ni rekla nič.

Nekega popoldneva me je poklicala mama: »Slišala sem, da imate Petro pri sebi. Si v redu?«

»Ne vem več, mama. Počutim se kot senca v lastnem življenju.«

»Povej ji to. Ne pusti, da te izrinejo iz tvojega prostora.«

A kako naj povem ženski, ki ji je razpadel svet? Kako naj rečem nekomu, ki ga življenje že tako tepe?

Tistega večera sem sedela s Petro v kuhinji. Tišina med nama je bila gosta kot megla nad Ljubljanico.

»Petra,« sem začela tiho. »Vem, da ti ni lahko. Ampak tudi meni ni. To ni samo bratova hiša – to je tudi moj dom.«

Petra me je pogledala in prvič po dolgem času nisem videla le žalosti v njenih očeh – videla sem tudi utrujenost.

»Ne želim ti vzeti doma,« je rekla potiho. »Samo… nimam kam.«

»Mogoče bi bilo bolje, če bi si našla svoj prostor. Lahko ti pomagam iskati stanovanje ali sobo.«

Petra je dolgo molčala. Potem pa: »Bojim se biti sama.«

»Vsi se bojimo tega kdaj,« sem priznala.

Naslednje dni sva skupaj iskali oglase za najem stanovanja v Ljubljani in okolici. Petra je bila prestrašena in negotova, a počasi se je začela odpirati možnosti novega začetka.

Ko se je končno odločila za majhno garsonjero v Šiški, sva skupaj spakirali njene stvari. Ko je odhajala skozi vrata, me je objela močneje kot kdajkoli prej.

»Hvala ti za vse. In oprosti.«

Ko so se vrata zaprla za njo, sem prvič po dolgem času globoko zadihala.

A še vedno me preganja vprašanje: Kje so meje sočutja? Kdaj pomagamo preveč – in kdaj premalo? Bi vi ravnali drugače?