Božična miza, polna tišine: Kako sem se uprla pričakovanjem tašče

»Marjeta, letos boš pa spet ti kuhala, kajne?« je glas moje tašče, gospe Anice, zarezal v tišino dnevne sobe, kjer smo sedeli po nedeljskem kosilu. Mož, Andrej, je pogledal v tla, otroka sta se igrala s kockami pod mizo. V meni je zavrelo. Lani sem komaj preživela božič – cel dan v kuhinji, kritike zaradi premalo slane juhe in preveč zapečenega potice, pa še tisti komentar o tem, kako »včasih ženske niso komplicirale«. Letos sem si obljubila, da bo drugače.

»Ne, letos ne bom jaz kuhala,« sem rekla tiho, a odločno. Vsi so utihnili. Anica me je pogledala kot da sem ji pravkar povedala, da bo božič odpovedan. »Kako to misliš? Saj si vendar ženska v hiši!«

V meni se je nabralo vse leto starih zamer. Vsak obisk pri tašči je bil poln pripomb – kako vzgajam otroke, kako perem perilo, celo kako parkiram avto. Andrej je vedno molčal. »Mama je pač taka,« je rekel. A jaz nisem več mogla.

»Letos bi rada praznovala božič kot družina. Skupaj. Lahko kuhamo vsi ali pa gremo ven jest. Ampak sama ne bom več vsega nosila na svojih ramenih.«

Anica je zavzdihnila in se obrnila k Andreju: »A vidiš, kaj si si izbral? Včasih so bile ženske ponosne, da so kuhale za družino!«

Andrej je končno dvignil pogled: »Mama, Marjeta ima prav. Lani je bila popolnoma izčrpana.«

Taščin obraz je postal trd kot kamen. »No, potem pa kar sami naredite po svoje. Jaz ne bom ničesar pripravljala!«

Tisti večer sem jokala v kopalnici. Spraševala sem se, ali sem res tako slaba snaha. Ali sem sebična? Zakaj me nihče ne razume? Andrej me je objel: »Ponosen sem nate. Prvič si ji povedala svoje.«

Dnevi do božiča so bili napeti. Anica ni več klicala. Tudi tast Tone se je držal nazaj. Otroka sta spraševala, ali bomo letos spet imeli veliko mizo in darila pri babici.

Na predbožični večer sem prejela SMS od svakinje Mojce: »A res ne boš kuhala? Mama je čisto iz sebe.« Odpisala sem: »Ne bom. Lahko pa pridete k nam na čaj in piškote.«

Na božični dan smo ostali doma. Prvič po letih ni bilo hitenja in stresa. Z otroki smo spekli medenjake in peli pesmi. Andrej je pripravil preprosto kosilo – pečen krompir in piščanca. Pogrešala sem družino, a hkrati sem čutila olajšanje.

Popoldne je zazvonil telefon. Bila je Anica. »Marjeta… lahko pridem na kavo?« Glas ji je tresel.

Ko je prišla, je sedla za mizo in dolgo molčala. Potem pa: »Veš… jaz nisem znala drugače. Moja mama mi je vedno govorila, da mora ženska vse postoriti sama. Ampak vidim, da si ti pogumnejša kot jaz.«

Solze so mi spolzele po licu. Prvič sva se resnično pogovorili – o utrujenosti, o tem, kako težko je biti mama in žena danes in nekoč.

Tistega večera smo skupaj popili čaj in pojedli zadnje piškote. Ni bilo popolnega božiča, a bilo je nekaj novega – spoštovanje.

Zdaj vem: ni treba biti popolna snaha ali žena. Včasih moraš reči ne – tudi če boli.

Se tudi vi kdaj počutite ujeti med pričakovanji drugih in svojimi željami? Zakaj v Sloveniji še vedno verjamemo, da mora ženska nositi vse breme praznikov na svojih ramenih?