Boli me, ker sem postal le bančni avtomat: Zgodba o družinski sebičnosti

»Spet si pozabil kupiti mleko!« je zavpila mama, ko sem vstopil v kuhinjo. V njenih očeh je bila tista znana mešanica razočaranja in pričakovanja. Oče je sedel za mizo, z rokami prekrižanimi na prsih, in gledal skozi okno, kot da ga ni. V tistem trenutku sem začutil tisto težo v prsih – občutek, da nikoli ne naredim dovolj, da nikoli nisem dovolj.

Moje ime je Rok. Star sem 29 let in živim v majhnem stanovanju v Ljubljani. Starši živijo v Domžalah, v hiši, ki je že dolgo prevelika za njiju. Vsak vikend se peljem k njima, ker »saj si edini otrok, Rok, kdo pa bo prišel, če ne ti?« In vsakič znova poslušam iste zgodbe: kako je življenje težko, kako so računi visoki, kako je pokojnina mizerna. »Veš, včasih smo imeli vsega dovolj. Zdaj pa komaj preživiva,« mi reče mama in me pogleda s tistim pogledom, ki ga poznam že od otroštva – pogledom, ki te razoroži in ti vzbudi krivdo.

Ko sem bil otrok, sem verjel, da so moji starši najboljši ljudje na svetu. Oče je delal v tovarni, mama je bila prodajalka v Mercatorju. Nikoli nismo imeli veliko, a nikoli nam ni nič manjkalo. Vsaj tako sem mislil. A ko sem začel služiti svoj denar, so se stvari spremenile. Najprej so bili to majhni zneski: »Rokec, nama je zmanjkalo za elektriko, boš posodil?« Potem so bile to večje vsote: »Veš, avto nama je crknil. Saj nama lahko pomagaš, a ne? Saj si zdaj zaposlen.«

Sprva sem pomagal brez pomisleka. Saj sem vendar njun sin! A kmalu sem opazil vzorec: vedno več sta pričakovala od mene. Ko sem rekel ne ali okleval, sta postala užaljena. »Saj veš, da nama nihče drug ne pomaga. Tvoja sestrična Tanja živi v Švici in ima vsega dovolj. Mi pa se moramo znajti sami.«

Nekega dne sem prišel domov iz službe popolnoma izčrpan. Delam kot programer v manjšem podjetju in zadnje mesece smo imeli ogromno dela. Komaj sem čakal vikend, da si odpočijem. A že v petek zvečer me je poklicala mama: »Rokec, oče ima težave s kolenom. Boš prišel jutri pomagat na vrt? Pa še nekaj stvari bi lahko prinesel iz trgovine.«

V soboto zjutraj sem sedel v avtu in gledal skozi vetrobransko steklo. V meni je vrelo. Zakaj vedno jaz? Zakaj nikoli ne vprašata nikogar drugega? Zakaj ne moreta sprejeti, da imam tudi jaz svoje življenje?

Ko sem prispel, me je oče že čakal pred hišo. »Si prinesel denar za položnice?« me je vprašal brez pozdrava. »Saj si rekel, da boš.«

»Oči, tudi jaz imam stroške. Ne morem vsak mesec dati toliko denarja.«

Pogledal me je s tistim hladnim pogledom: »Mi smo te vzgojili, ti pa zdaj tako vračaš? Saj veš, da nama ni lahko.«

Mama je stala ob vratih in poslušala najin pogovor. »Rokec, saj veš, da te imava rada. Ampak če nama ne boš pomagal… Kaj pa bova?«

Tisti dan sem prvič začutil pravo jezo do njiju. Ne zaradi denarja – zaradi občutka, da jima nisem nikoli dovolj dober. Da sta me vzgajala z ljubeznijo samo zato, da bom nekega dne postal njuna varnostna mreža.

Zvečer sem sedel v svoji sobi in gledal stare fotografije iz otroštva. Spomnil sem se vseh lepih trenutkov: izletov na morje, skupnih kosil ob nedeljah, smeha na dvorišču. Kje se je vse to izgubilo? Kdaj sta začela gledati name kot na bankomat?

Naslednji teden sem se odločil za pogovor. Povabil sem ju na kavo v Ljubljano. Sedeli smo v majhni kavarni blizu Tromostovja.

»Mami, oči… Moram vama nekaj povedati. Ne morem več tako naprej. Vsakič ko pridem k vama ali pokličem, govorita samo o denarju in problemih. Počutim se kot da nisem več vajin sin ampak samo nekdo, ki rešuje vajine težave.«

Mama je utihnila in pogledala stran. Oče je stisnil ustnice.

»Saj veš, da te imava rada… Ampak življenje ni lahko.«

»Vem! Ampak tudi meni ni lahko! Tudi jaz imam svoje skrbi! Zakaj ne moreta enkrat vprašati mene kako sem? Zakaj ne moreta biti vesela zame?«

Nastala je tišina. Ljudje okoli nas so se spogledovali.

»Rokec… Saj veš… Mi dva sva vse dala zate…«

»In jaz sem hvaležen! Ampak nočem več živeti samo za vajine potrebe! Hočem imeti svoje življenje! Hočem biti srečen!«

Mama je začela jokati. Oče je vstal in rekel: »Če ti tako misliš… potem pa kar bodi sam.« In odšla sta.

Tisti večer sem prvič po dolgem času spal mirno – a hkrati s težkim srcem. Vedel sem, da sem naredil prav zase… a kaj če ju res izgubim? Kaj če bom nekoč obžaloval svojo odločitev?

Dnevi so minevali brez njunih klicev ali sporočil. Počutil sem se svobodnega – a tudi praznega. V službi so opazili spremembo: postal sem bolj sproščen, a tudi bolj zamišljen.

Nekega dne me je poklicala teta Marija: »Rokec, starša te pogrešata… Ampak sta užaljena. Veš kako sta ponosna… Ne znata drugače.«

V tistem trenutku sem spoznal: v naši družini nihče ne zna govoriti o čustvih brez krivde ali manipulacije. Nihče ne zna prositi za pomoč brez očitkov.

Danes še vedno iščem ravnotežje med svojo srečo in dolžnostjo do staršev. Še vedno jima pomagam – a ne več na račun svojega miru ali sreče.

Včasih se vprašam: Je prav biti sebičen in postaviti sebe na prvo mesto? Ali pa nas dolžnost do družine vedno znova potegne nazaj? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?