Babičina zapuščina, mamina senca: Kako sva s sestro iskali svobodo v Ljubljani

»Ne boš prodala tega stanovanja, Neža!« je mamin glas odmeval po hodniku, ko sem z Ano v rokah držala ključe babičinega stanovanja na Viču. Ana je stala ob meni, bleda kot stena, medtem ko sem jaz skušala ostati mirna. V tistem trenutku sem vedela, da sva z Ano podedovali več kot le nekaj kvadratnih metrov – podedovali sva tudi vse neizrečene zamere, tihe vojne in mamine sence, ki so se vlekle za nama že od otroštva.

Babičina smrt je bila za mamo kot raztrganje zadnje vezi z otroštvom. Za naju pa je pomenila možnost novega začetka. Stanovanje na Viču – majhno, a polno spominov na poletja, ko sva z Ano skrivaj jedli marmelado z žlico in poslušali babičine zgodbe o vojni. Ko sva izvedeli, da nama je babica zapustila stanovanje, sva si predstavljali svobodo: Ana bi končno lahko pobegnila iz tesnobnega odnosa s fantom, jaz pa bi si lahko uredila svoj kotiček in začela pisati roman, o katerem sem sanjala že leta.

Toda mama je imela druge načrte. »To stanovanje je družinska dediščina! Ne moreta ga kar prodati ali oddati nekomu! Kaj pa če ga potrebujem jaz? Saj veš, kako težko mi je bilo po ločitvi z očetom!« je vztrajala. Vsakič, ko sva poskušali govoriti o najinih načrtih, je mama začela jokati ali pa je postala ledeno hladna. »Vse sem žrtvovala za vaju, zdaj pa me hočeta izključiti?«

Ana je bila vedno bolj tiha. Nekega večera me je poklicala: »Neža, ne zdržim več. Mami mi vsak dan pošilja sporočila, da sem nehvaležna hči. Tudi Marko mi očita, da sem sebična. Ne vem več, kaj naj naredim.«

Jaz sem se odločila, da bom šla do konca. »Ana, to je najina priložnost. Če popustiva zdaj, bova celo življenje živeli v njeni senci.«

Nekaj dni kasneje sem mamo povabila na kavo v babičino kuhinjo. Sedla sem nasproti nje in ji mirno rekla: »Mami, to stanovanje je najino. Razumem tvoje občutke, ampak midve morava živeti naprej. Ti imaš svoje stanovanje v Šiški. Zakaj nama ne moreš pustiti dihati?«

Mama me je pogledala s tistim pogledom, ki sem ga poznala že iz otroštva – mešanica razočaranja in zamere. »Ti si vedno bila tista, ki si hotela stran od mene. Vedno si bežala.«

»Ne bežim pred tabo. Bežim pred tvojo potrebo po nadzoru,« sem ji odgovorila tiho.

Tisti večer sem dolgo sedela ob oknu in gledala luči Ljubljane. Ana je prišla k meni in me objela. »Neža, bojim se, da bova izgubili mamo.«

»Mogoče jo bova res izgubili za nekaj časa. Ampak če ne postaviva meje zdaj, bova izgubili sami sebe.«

Začeli sva urejati papirje za prenos lastništva in razmišljali o tem, kako bi lahko stanovanje oddali ali ga preuredili za skupno življenje. Mama se ni več oglašala na telefon. Pošiljala nama je dolga sporočila o tem, kako sva jo razočarali in kako ji nihče nikoli ni stal ob strani.

V službi so sodelavci opazili, da sem bolj odsotna. Moj šef Miha me je vprašal: »Neža, vse v redu doma?« Samo skomignila sem z rameni. Kako naj razložim to slovensko tiho vojno med materami in hčerami? Kako naj povem, da se v Sloveniji še vedno pričakuje, da bodo otroci žrtvovali svoje življenje za starše?

Ana je medtem začela obiskovati terapevtko. Po nekaj tednih mi je rekla: »Veš, terapevtka pravi, da imava pravico do svojega življenja. Da ni najina naloga reševati mamine osamljenosti.«

Nekega dne je mama prišla pred blok in čakala naju pred vhodom. Bila je videti starejša kot kdajkoli prej. »Samo pogovoriti se želim,« je rekla tiho.

Sedle smo v dnevni sobi med babičinimi starimi knjigami in fotografijami iz Bohinja. Mama je jokala in govorila o tem, kako jo je babica vedno kritizirala in kako se je bala biti sama. »Samo želela sem biti del vajinega življenja,« je šepetala.

Ana ji je prvič v življenju rekla: »Mami, midve te imava radi. Ampak ne moreva živeti namesto tebe.«

Po tem pogovoru so se stvari počasi začele umirjati. Mama se ni več vmešavala v najine odločitve, čeprav nama ni odpustila čez noč. Ana se je preselila v stanovanje in začela novo poglavje brez Marka. Jaz sem končno našla mir za pisanje.

A še vedno me ponoči preganjajo vprašanja: Ali smo v Sloveniji res tako ujeti v družinske vezi, da pozabimo nase? Kdaj bomo ženske znale reči dovolj – brez krivde in strahu pred izgubo ljubljenih?