Babica sama v mrzli hiši: Ko ti lastna hči reče, da nisi več potrebna

»Mami, nisi več potrebna.« Te besede so mi še vedno odzvanjale v ušesih, kot bi jih nekdo vklesal v stene te stare hiše. Sedela sem na stolu ob peči, ki je že zdavnaj ugasnila, in gledala skozi zamazano okno na prazno dvorišče. Zunaj je veter nosil ostanke listja, ki jih ni nihče pograbil. Včasih je bilo tu živahno – otroški smeh, vonj po sveže pečenem kruhu, glasovi mojih vnukov. Zdaj pa le še tišina in hlad.

»Marija, a boš še dolgo sedela tam?« sem zaslišala svoj notranji glas. Včasih se pogovarjam sama s sabo, ker drugih ni več. Moj mož Jože je umrl pred tremi leti. Takrat sem prvič začutila resnično praznino. A še vedno sem imela hčerko Petro in vnuka Nejca. Vsaj tako sem mislila.

Petra je danes prišla iz Ljubljane. Prišla je s hitrimi koraki in mrkim obrazom. Ni bilo objema, le kratek pozdrav in vzdih. »Mami, morava se pogovoriti.« Usedli sva se za kuhinjsko mizo, kjer sem ji nekoč rezala kruh in mazala med na rezine. Zdaj pa je pred mano sedela ženska, ki je nisem več prepoznala.

»Mami, ne morem več vsak vikend prihajati sem. Imam službo, Nejca vozim na treninge, Marko ima svoje probleme… Ne morem skrbeti še zate. Saj si sama rekla, da si vedno vse zmogla.«

»Petra, samo malo družbe bi rada… Saj ne prosim za veliko.«

Zavila je z očmi. »Mami, nisi več potrebna. Zdaj moram jaz skrbeti za svojo družino.«

Nisem vedela, kaj naj rečem. Samo gledala sem jo in čutila, kako mi nekaj v prsih razpada. Ko je odšla, sem ostala sama v hiši, ki je postajala vse bolj tuja.

Zdaj sedim tukaj in premišljujem o vseh letih, ko sem bila tista, ki je držala družino skupaj. Ko je Jože zbolel, sem ga negovala do zadnjega diha. Ko je Petra jokala zaradi prve ljubezni, sem ji brisala solze. Ko se je rodil Nejc, sem ga zibala v naročju in pela uspavanke. Kje so zdaj vsi ti trenutki? Zakaj so izginili?

Zunaj zaslišim avto. Srce mi poskoči – mogoče se je Petra premislila? A ne, to je sosed Tone. Pripeljal se je po drva za svojo peč. »Marija, a si v redu?« vpraša skozi okno.

»Sem… Sem…« mu odgovorim, čeprav vem, da ni res.

Tone pride bližje in vidi solze v mojih očeh. »Veš, če rabiš kaj… Samo pokliči.«

Pokimam in se mu nasmehnem skozi bolečino. Ko odide, se spet zrušim vase.

Včasih si mislim: mogoče sem res preveč pričakovala od svoje hčerke. Saj ima svoje življenje. Ampak ali ni družina tista, ki bi morala držati skupaj? V naši vasi so včasih stare starše spoštovali. Nihče jih ni pustil same v mrzlih hišah.

Spomnim se svoje mame – kako smo jo vsi obiskovali ob nedeljah, ji pomagali pri vrtu in jo poslušali, ko nam je pripovedovala zgodbe iz mladosti. Danes pa mladi bežijo v mesta in pozabijo na tiste, ki so jim dali vse.

Telefon zazvoni. Upam, da je Petra ali Nejc. A le prodajalec iz trgovine ponuja novo peč na drva. Odpovem mu in spet obsedim v tišini.

V kuhinji odprem star album s slikami. Na eni izmed njih smo vsi skupaj – jaz, Jože, Petra in mali Nejc na Jožetovih ramenih. Smeh na obrazih je tako resničen… Kje so zdaj ti časi?

Zvečer prižgem svečo za Jožeta in se usedem k oknu. Gledam v temo in premišljujem o prihodnosti. Bo kdo sploh opazil, če me jutri ne bo več? Ali bom ostala le še spomin na nekoga, ki je nekoč bil pomemben?

Naslednji dan me obišče soseda Anica. Prinese mi jabolčni zavitek in sede k meni.

»Marija, veš… Tudi moji otroci redko pridejo. Včasih mislim, da smo starejši postali nevidni.«

»A misliš, da smo res sami krivi?« jo vprašam.

»Ne vem… Mogoče smo jih preveč razvajali ali pa jim nismo znali pokazati, kako pomembna je družina.«

Objame me in skupaj jokava nekaj minut v tej mrzli kuhinji.

Ko Anica odide, se odločim: ne bom več čakala na druge. Oblečem plašč in grem do vaškega doma. Tam imajo srečanje upokojencev – mogoče bom tam našla vsaj malo topline.

Ko stopim skozi vrata, me pozdravi prijazen glas: »Marija! Pridi k nam!« Usedem se med ljudi svoje generacije in prvič po dolgem času začutim nekaj podobnega sreči.

A ko se vrnem domov in ugasnem luči v prazni hiši, me spet preplavi žalost.

»Petra… Zakaj si me pustila samo? Sem res postala odveč? Ali smo starejši res le še breme?«

Mogoče pa nisem edina s to bolečino… Kaj menite vi? Je mogoče najti pot nazaj do svojih otrok ali smo obsojeni na samoto?