Avto, ki ga ne smem voziti: Darilo tašče, ki je razklalo družino

»Ne, Neža. To ni tvoj avto. To je Aleksandrov avto. In želim, da se tega držiš,« je rekla Barbara s tistim ledenim tonom, ki ga poznam že od prvega dne, ko sem jo spoznala. Stala sem v dnevni sobi njihove hiše v Trzinu, medtem ko je moj mož Aleksander v zadregi gledal v tla. Na mizi so bile še vedno ostanke torte od njegovega rojstnega dne, a sladkosti ni bilo več v zraku.

Moja mama, Marjeta, je sedela ob meni in stiskala roke v naročju. Vedno je bila tiha v navzočnosti Barbare, a tokrat sem čutila, kako ji vre kri. »Barbara, saj vendar Neža in Aleksander živita skupaj. Zakaj bi ji prepovedali voziti avto? Saj sta oba odrasla,« je tiho rekla.

Barbara se je le nasmehnila – tisti njen hladen nasmeh, ki ti zleze pod kožo. »Marjeta, to je moja odločitev. Avto sem kupila za svojega sina. Če ga bo vozila Neža, ga lahko kar prodam.«

Aleksander je končno dvignil pogled. »Mama, saj ni treba tako strogo… Saj veš, da Neža potrebuje avto za v službo.«

»Če potrebuje avto, naj si ga kupi sama ali pa naj ji ga kupijo njeni starši!« je odrezala Barbara in me pogledala z očmi, ki so govorile več kot besede.

Tisti večer sem sedela v spalnici in gledala skozi okno na parkirišče pred blokom. Tam je stal nov bleščeč avto – darilo, ki mi je bilo prepovedano. Aleksander je sedel poleg mene in tiho rekel: »Neža, oprosti. Nisem vedel, da bo postavila tak pogoj.«

»Saj ni tvoja krivda. Ampak… Kako naj se zdaj počutim? Kot da nisem del tvoje družine?« sem šepnila.

Naslednje dni sem hodila v službo z avtobusom. Vsakič ko sem šla mimo parkirišča in zagledala tisti avto, me je zabolelo pri srcu. V službi so me sodelavke spraševale: »Neža, a si res dobila nov avto?« Samo nasmehnila sem se in rekla: »Ne, to je Aleksandrov.«

Moja mama me je poklicala skoraj vsak večer. »Neža, ne pusti se ji. Veš, da si vredna več kot to.«

A nisem mogla mimo občutka manjvrednosti. Barbara me nikoli ni sprejela za svojo. Vedno sem bila tista »od zunaj«. Ko sva z Aleksandrom začela hoditi skupaj na faksu v Ljubljani, me je gledala kot vsiljivko. Ko sva se poročila v majhni cerkvi na Gorenjskem, je komajda rekla kakšno prijazno besedo moji družini.

Zdaj pa še to – avto kot simbol njene moči nad nama.

Nekega popoldneva sem prišla domov in zagledala Barbaro na parkirišču. Stala je poleg avta in nekaj brskala po prtljažniku. Srce mi je začelo razbijati. Hotela sem iti mimo brez besed, a me je poklicala: »Neža! Pridi sem.«

Počasi sem pristopila. »Ja?«

»Veš, Aleksander mi je povedal, da si užaljena zaradi mojega darila. Ampak veš kaj? V življenju ni vse pošteno. Jaz sem morala garati za vsak evro in ne bom dovolila, da nekdo iz druge družine izkorišča moj trud.«

Zamrznila sem. »Barbara… Nikoli nisem hotela ničesar od vas. Samo… Želim si občutka pripadnosti.«

Zavila je z očmi. »Pripadnost si moraš zaslužiti.«

Tisti večer sem Aleksandru povedala vse. Prvič v življenju sem mu priznala, kako zelo me boli odnos z njegovo mamo.

»Neža… Saj veš, da te imam rad. Ampak mama je pač taka. Nikoli ni bila zadovoljna z nikomer.«

»Ampak midva sva zdaj družina! Zakaj vedno ona postavlja pravila? Zakaj jaz nimam besede?«

Aleksander je molčal.

Dnevi so minevali in napetost med mano in Barbaro se je samo še stopnjevala. Vsakič ko smo bili skupaj na kosilu pri njej doma v Trzinu, sem čutila njene poglede na sebi – kot bi tehtala vsako mojo besedo in vsak moj gib.

Moja mama Marjeta mi je nekoč rekla: »Ne dovoli ji, da te zlomi. Če boš popustila zdaj, bo vedno imela nad tabo moč.«

A kako naj se borim proti nekomu, ki ima v rokah vse adute?

Nekega dne sem se odločila. Ko je bil Aleksander v službi in Barbara doma sama, sem potrkala na njena vrata.

»Barbara… Lahko govoriva?«

Pogledala me je presenečeno. »Kaj pa hočeš?«

»Hočem samo razumevanje. Hočem vedeti – zakaj me ne sprejmete? Kaj sem vam naredila?«

Za trenutek se ji je zmehčal obraz. Potem pa spet tisti ledeni pogled: »Nisi ti kriva. Ampak moj sin je vse kar imam. In bojim se, da ga bom izgubila.«

Prvič sem jo videla ranljivo.

»Barbara… Ne želim vam vzeti sina. Želim samo biti del njegovega življenja – skupaj z vami.«

Za hip sva obe molčali.

»Mogoče… mogoče bo nekoč drugače,« je tiho rekla in zaprla vrata.

Tiste noči nisem mogla spati. Razmišljala sem o vseh ženskah v Sloveniji – o vseh snahah in taščah, ki se borijo za prostor pod soncem v isti družini.

Naslednje jutro me je Aleksander objel in rekel: »Neža… Mogoče bi morala midva začeti znova – po svoje.«

Mogoče res.

Ampak še vedno me boli vprašanje: Zakaj moramo ženske vedno dokazovati svojo vrednost – celo v lastni družini? Kje se konča moč tradicije in začne pravica do sreče?