Ali slišiš, mama?

»Ne laži mi, mama! Vem, da si bila tam!« sem zavpila, ko sem stala na pragu najine kuhinje, z rokami stisnjenimi v pesti in solzami, ki so mi tekle po licih. Mama je nemočno sedela za mizo, pogled ji je uhajal skozi okno na sosedovo češnjo. V tistem trenutku sem jo sovražila bolj kot kdajkoli prej — in hkrati sem si želela, da bi me samo enkrat objela in povedala resnico.

Bilo je leto 1998 v Mariboru. Stara sem bila dvanajst let in moj svet se je ravno podrl. Oče je umrl v prometni nesreči na cesti proti Pohorju. Vsi so govorili, da je bil sam v avtu, da je zaspal za volanom. A jaz sem vedela drugače. Tisti večer sem slišala mamo, kako se je potiho izmuznila iz hiše. Slišala sem šepetanje v predsobi, ko je mislila, da spim. In potem tisti telefonski klic sredi noči, ko je babica planila v mojo sobo in me stisnila k sebi: »Očka ne bo več prišel domov.«

Od tistega dne naprej je bilo vse drugače. Mama je postala še bolj tiha, še bolj odsotna. Vsak večer je sedela na istem stolu v kuhinji in strmela v prazno skodelico čaja. Jaz sem se naučila biti nevidna — hoditi po prstih, ne postavljati vprašanj, ne jokati na glas. A v meni je rasel nemir, ki ga nisem znala poimenovati.

V šoli sem bila vedno tista tiha punca v zadnji klopi. Učiteljica slovenščine, gospa Novakova, me je nekoč vprašala: »Tina, zakaj nikoli ne pišeš o svoji družini?« Samo skomignila sem z rameni. Kako naj pišem o nečem, česar ni več?

Edini, ki me je razumel, je bil moj brat Miha. Bil je dve leti starejši in vedno pripravljen na prepir z mamo. »Zakaj nam nič ne poveš? Zakaj si vedno tiho?« ji je metal v obraz. Mama pa je samo molčala ali pa odšla iz sobe. Miha se je kmalu začel vračati domov pozno ponoči, dišal po cigaretah in pivu. Jaz sem ga čakala budna in mu nosila hladne obkladke na čelo, ko ga je bolela glava.

Nekega večera sem slišala mamo jokati v kopalnici. Prvič po očetovi smrti. Tiho sem odprla vrata in jo zagledala sključeno ob pralnem stroju. »Mama?« sem zašepetala. Pogledala me je z rdečimi očmi in prvič po dolgem času segla po moji roki. »Tina, oprosti mi…«

A nikoli ni povedala za kaj.

Leta so minevala. Miha je odšel študirat v Ljubljano in se domov vračal le še ob praznikih. Jaz sem ostala z mamo v najinem tihem stanovanju na Studencih. Med nama sta rasla zid in tišina.

Ko sem bila stara dvajset let, sem spoznala Mateja. Bil je drugačen od vseh fantov — nežen, potrpežljiv, znal me je nasmejati tudi takrat, ko sem mislila, da se nikoli več ne bom smejala. Po dveh letih sva se poročila in kmalu se nama je rodil sin Luka.

Ko sem prvič držala Luko v naročju, sem začutila nekaj novega — strah in ljubezen hkrati. Pogledala sem ga in si obljubila: »Nikoli ne bom kot moja mama.«

A življenje ni nikoli tako preprosto.

Ko je Luka dopolnil pet let, so se začele težave v vrtcu. Vzgojiteljica me je poklicala na pogovor: »Gospa Kovač, Luka pogosto joka brez razloga. Zdi se mi zelo občutljiv.«

Tisto noč nisem mogla spati. Ležala sem poleg Mateja in poslušala Luko, kako nemirno diha v svoji sobi. Nenadoma so se mi pred očmi odvile slike iz otroštva — mama za mizo, Miha na hodniku, jaz pod odejo s knjigo v roki.

Naslednji dan sem poklicala mamo. Po dolgem času sva sedeli skupaj v njeni kuhinji. Tišina med nama je bila skoraj otipljiva.

»Mama… ali si bila tisto noč z očetom?«

Pogledala me je naravnost v oči. Prvič ni umaknila pogleda.

»Bila sem tam, Tina.«

Srce mi je razbijalo v prsih.

»Zakaj si mi lagala? Zakaj si lagala Mihatu?«

Zadrhtela ji je roka okoli skodelice.

»Ker nisem zmogla povedati resnice. Ker sem mislila, da vas bom tako zaščitila.«

Začela sem jokati — prvič po dolgih letih pred njo.

»Mama… jaz te rabim. Luka te rabi.«

Objeli sva se in prvič po vseh teh letih sem začutila toplino njene kože.

A odpuščanje ni prišlo čez noč. Potrebovala sem mesece pogovorov s psihologinjo in dolge sprehode ob Dravi, da sem razumela: tudi moja mama je bila nekoč samo prestrašena deklica.

Danes gledam Luko, kako se igra na dvorišču pred blokom. Včasih ga opazujem skozi okno in si želim, da bi mu lahko prihranila vse bolečine sveta. A vem, da to ni mogoče.

Z mamo sva zdaj bližje kot kadarkoli prej. Še vedno ne govoriva o vseh stvareh — a vsaj veva, da lahko.

Včasih ponoči sedim ob Luki in mu šepetam: »Veš, da te slišim? Vedno te bom.«

In potem se vprašam: Ali lahko ljubezen res zaceli vse rane? Ali pa so nekatere stvari preprosto pretežke za pozabo?