Ali si res želiš otroka? Potem pojdi iz moje hiše: Kako je moja tašča skoraj uničila moj zakon

»Ali si res želiš otroka? Potem pojdi iz moje hiše!« je kričala Marija, moja tašča, medtem ko je v kuhinji tolkla po pultu z lesenim valjarjem. Njene oči so bile rdeče od joka ali besa – tega nisem več znal ločiti. Tjaša, moja žena, je stala ob oknu in stiskala roke v pest. V zraku je visela napetost, ki bi jo lahko rezal z nožem.

»To ni tvoja hiša, mama!« je Tjaša končno zbrala pogum in ji odgovorila. »To je najin dom!«

Sedel sem za mizo in gledal v prazen krožnik. V meni je vrelo. Že tedne sem poslušal očitke, pasivno-agresivne pripombe in tihe solze. Marija se je k nama preselila po smrti svojega moža, Tjašinega očeta. Sprva sem jo želel podpreti, razumel sem njeno bolečino. Toda kmalu so se začele težave.

Vsak moj korak je bil pod drobnogledom. »Zakaj pa tako režeš kruh? Pri nas doma smo ga vedno drugače!« »Tjaša, zakaj pustiš, da tvoj mož tako pozno prihaja domov?« »Otroka bi že morala imeti! Saj nisi več mlada!«

Tjaša je bila vedno tiha, potrpežljiva. A zdaj sem videl, kako se v njej nabira nevihta. Nekega večera, ko sem prišel domov iz službe, sem našel Marijo in Tjašo v ogorčenem prepiru.

»Če boš imela otroka s tem človekom, potem jaz nimam več kaj iskati tukaj!« je Marija vreščala.

»Mama, dovolj! To je najina odločitev!«

Marija se je obrnila k meni: »Simon, ali sploh razumeš, kaj pomeni imeti družino? Ti nisi dovolj dober za mojo hčerko! Nikoli nisi bil!«

V meni se je nekaj zlomilo. Vstal sem in odšel na balkon. Zunaj je deževalo, kaplje so bobnele po pločevini. Spomnil sem se svojih staršev – kako sta vedno držala skupaj, tudi ko so bile stvari težke. Zakaj nama ne uspeva?

Tisti večer sva s Tjašo dolgo sedela v tišini. »Simon, ne morem več,« je šepnila. »Mama me duši. Midva… midva sva izginila.«

»Kaj pa če bi šla? Samo midva?« sem predlagal.

Pogledala me je s solzami v očeh: »Ne morem pustiti mame same. Ampak tudi midva ne moreva več tako živeti.«

Naslednje jutro sem našel Tjašo v predsobi s kovčkom v roki.

»Kam greš?«

»Moram stran. Samo za nekaj dni. Prosim, ne išči me.«

Marija je stala za njo in zmagoslavno gledala vame: »Vidiš? To si ti naredil.«

Ko so se vrata zaloputnila za Tjašo, sem ostal sam z Marijo. Hiša je bila nenadoma prevelika in preveč tiha.

Dnevi so minevali v megli. Marija mi ni govorila nič drugega kot nujno potrebno. V službi sem bil raztresen, doma pa ujetnik lastnih misli.

Nekega večera sem našel na mizi pismo od Tjaše:

»Simon,

ne vem več, kdo sem. Ne vem več, kdo sva midva. Mama me potrebuje, a tudi jaz potrebujem sebe – in tebe. Ne morem izbirati med vama. Prosim, razumi me.

Tjaša«

Zlomilo me je. Šel sem na sprehod po praznih ulicah Ljubljane in razmišljal o tem, kako sva prišla do sem. Ljubezen naj bi bila močnejša od vsega – a kaj, ko te lastna družina raztrga na koščke?

Nekega dne me je poklicala sestra Mojca: »Simon, moraš nekaj narediti. Ne moreš živeti med dvema ognjema.«

»Kaj pa naj naredim? Marijo ne morem vreči ven na cesto.«

»Ampak tudi sebe ne moreš žrtvovati do konca življenja.«

Tisto noč sem sedel z Marijo v kuhinji.

»Marija, morava se pogovoriti.«

Molčala je.

»Tjaša je odšla zaradi naju. Zaradi mene in tebe. Ne morem več tako živeti.«

Pogledala me je s trdimi očmi: »Hočeš reči, da naj grem? Da bom sama?«

»Ne želim ti nič slabega. Ampak to ni več najin dom – to ni več dom za nikogar od naju.«

Marija je prvič pokazala ranljivost: »Bojim se biti sama.«

»Tudi jaz se bojim izgubiti Tjašo.«

Tisti pogovor ni rešil vsega, a bil je začetek spremembe.

Čez nekaj dni sem poklical Tjašo. Srečala sva se na Rožniku pod starimi kostanji.

»Simon…«

»Tjaša, pogrešam te. Pripravljen sem narediti karkoli.«

»Ne morem pustiti mame same.«

»Mogoče ji lahko pomagamo najti stanovanje blizu naju? Lahko ji pomagava drugače – ampak midva potrebujeva svoj prostor.«

Tjaša je dolgo molčala.

»Obljubi mi samo eno: da bova midva vedno na prvem mestu.«

Objela sva se in prvič po dolgem času sem začutil upanje.

Marija se je sčasoma preselila v manjše stanovanje blizu nas. Ni bilo lahko – še vedno so bile solze in očitki – a počasi smo gradili nove odnose.

Danes sedim v dnevni sobi in poslušam smeh najine hčerke Lare. Tjaša mi stisne roko in vem, da sva preživela najhujše.

Včasih pa se vprašam: Zakaj družina pogosto pomeni največjo bolečino? In ali smo res kdaj pripravljeni izbrati med tistimi, ki jih imamo radi?