Ali sem imela pravico izgnati taščo iz hiše?

»Ne boš več stopila v to hišo, Marija!« sem zakričala, roke so se mi tresle, srce pa je razbijalo tako močno, da sem mislila, da ga sliši še soseda čez cesto. Marija, moja tašča, je stala na pragu dnevne sobe, z rokami prekrižanimi na prsih in s tistim njenim večnim, hladnim pogledom, ki me je spremljal že od prvega dne, ko sem prestopila prag te hiše.

»To ni tvoja odločitev, Ana. To je hiša mojega sina!« je siknila nazaj in pogledala proti Marku, ki je nemo stal ob vratih kuhinje. Njegove oči so begale med mano in njegovo mamo, kot bi iskal izhod iz sobe, ki se je počasi polnila z napetostjo in neizrečenimi besedami.

Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj izgovorila te besede. Ko sva se z Markom odločila, da bova zgradila hišo na njegovem dednem zemljišču v okolici Domžal, sem bila prepričana, da bo to začetek najinega skupnega življenja. Sanjala sem o vrtu, kjer bodo otroci tekali bosi, o večerih ob kaminu in o toplini doma. Toda že prvo leto po vselitvi so se začele težave.

Marija je vztrajala, da bo imela svojo sobo v naši hiši. »Saj bom samo pomagala,« je govorila. »Saj veste, kako je – otroci, služba…« In res sem bila hvaležna za pomoč pri najini mali Neži. A kmalu sem ugotovila, da pomoč ni bila nesebična. Marija je imela mnenje o vsem: kako naj kuham juho (»Pri nas se nikoli ne daje toliko soli!«), kako naj oblačim Nežo (»Preveč jo zavijaš!«), celo o tem, kdaj naj grem spat (»Če boš tako pozno hodila spat, boš zjutraj tečna!«).

Marko je bil vedno tiho. »Pusti mami, saj misli dobro,« mi je šepetal ponoči, ko sem mu potožila o njenih pripombah. A vsakič sem čutila, kako se med nama nabira zid iz neizrečenih besed in zamolčanih zamer.

Najhuje pa je bilo tisto popoldne pred tremi meseci. Prišla sem domov iz službe in našla Marijo v najini spalnici. Brskala je po moji omari. »Kaj počneš?« sem vprašala, glas mi je zvenel bolj prestrašeno kot jezno.

»Samo pospravljam. Saj vidiš, kakšen nered imaš!« je odvrnila hladno in iz predala potegnila škatlo s pismi. Pisma mojega očeta, ki jih hranim že od otroštva. Bila so moja skrivnost – edini stik z njim po tem, ko je zapustil mamo in mene.

»To ni tvoje!« sem planila proti njej in ji iztrgala škatlo iz rok. V tistem trenutku sem vedela: to ni več moj dom. To je bila njena hiša, njen svet – jaz pa vsiljivka.

Tiste noči nisem spala. Marko je ležal poleg mene in dihal počasi in globoko. Jaz pa sem gledala v strop in razmišljala o vseh letih tihega prenašanja. O vseh trenutkih, ko sem požrla ponos zaradi miru v hiši. O vseh stvareh, ki jih nisem povedala Marku – ker ga nisem hotela postaviti pred izbiro med mano in njegovo mamo.

Naslednje jutro sem mu povedala vse. O pismih. O občutku izdaje. O tem, da ne morem več živeti v hiši, kjer nimam zasebnosti niti spoštovanja.

Marko je dolgo molčal. Potem pa rekel: »Mami bo težko sprejela… Ampak če ti tako čutiš…«

Tako se je začelo. Dnevi tihe napetosti. Marija je hodila po hiši kot duh – ni me več ogovarjala, le še Neži je šepetala sladke besede in ji nosila sladkarije za mojim hrbtom. Marko se je umikal konfliktom – vedno dlje je ostajal v službi ali pa se zapiral v garažo.

Potem pa tisti večer – ko sem jo postavila pred vrata.

»Ne moreš me vreči ven! To je moj dom!« je kričala Marija.

»To ni več dom za nikogar!« sem ji odvrnila in prvič v življenju začutila moč v svojem glasu.

Marko je stal ob strani. Ni rekel ničesar. Samo gledal me je – v njegovih očeh sem videla žalost in nemoč.

Marija je odšla k svoji sestri v Trbovlje. Neža jo pogreša – sprašuje po njej vsak večer pred spanjem. Marko mi ni odpustil – ali pa jaz njemu ne morem odpustiti njegove tišine.

Zdaj sedim v prazni dnevni sobi in poslušam tišino te hiše. Ni več kričanja, ni več pripomb – a tudi topline ni več. Samo praznina.

Včasih se vprašam: Ali sem ravnala prav? Bi lahko kaj naredila drugače? Ali smo Slovenci res tako navezani na družino, da raje trpimo kot pa postavimo meje?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Ali ima ženska pravico do svojega miru – tudi če to pomeni razpad družine?