Ali sem dovolj dobra mama?

»Spet si pozabila na Anžetovo nalogo!« je zavpila mama Viktorija iz kuhinje, medtem ko sem v dnevni sobi poskušala pomiriti najmlajšo, Evo, ki je neutolažljivo jokala. V istem trenutku je Miha, moj tretji otrok, razbil kozarec na tleh in se prestrašeno stisnil k meni. »Mama, oprosti, nisem hotel!«

Vse se je zgodilo v nekaj sekundah. V glavi mi je odmeval mamin očitek, srce pa mi je razbijalo od skrbi in utrujenosti. »Viktorija, prosim, ne zdaj,« sem ji skušala odgovoriti mirno, a glas mi je zvenel preveč napeto. »Vse bom uredila.«

Mama je zavzdihnila in z roko obrisala pot s čela. »Ne moreš vedno vsega prelagati na kasneje, Petra. Otroci potrebujejo red in varnost. Če boš tako nadaljevala, boš izgubila nadzor nad vsem.«

Njene besede so me zadele globoko v dušo. Vedno znova sem se spraševala, ali sem res tako slaba mama, kot mi je dajala vedeti. Že več mesecev sem bila brez službe. Mož Marko je delal v skladišču, a njegova plača ni zadostovala za vse položnice in hrano za šestčlansko družino. Vsak dan sem štela evre in razmišljala, kako bomo preživeli do konca meseca.

»Mama, lačen sem!« je zavpil najstarejši sin Luka iz svoje sobe. »Kdaj bo kosilo?«

»Takoj, Luka!« sem mu odvrnila in pogledala proti mami. Njene oči so bile polne skrbi in neizrečene kritike.

»Veš, Petra, včasih si bila bolj organizirana. Ko si bila še majhna, sem ti vedno govorila: če želiš kaj doseči v življenju, moraš biti močna in vztrajna. Zdaj pa …«

Nisem več poslušala. V meni se je nabiral obup. Včasih sem si želela samo pobegniti nekam daleč stran – nekam, kjer ne bi bilo pričakovanj, kjer bi lahko bila samo jaz in moji otroci.

Tistega večera sem sedela na kavču s skodelico mlačnega čaja in gledala skozi okno v deževno ljubljansko noč. Otroci so že spali, Marko pa je še vedno delal nočno izmeno. Mama je tiho sedela nasproti mene in pletla volnene nogavice za Evo.

»Petra,« je tiho začela, »vem, da ti ni lahko. Ampak skrbi me zate … za otroke.«

»Vem, mama. Ampak resnično delam po svojih najboljših močeh.«

»Včasih se bojim, da boš pregorela. Da boš izgubila sebe.«

Solze so mi spolzele po licih. »Ne vem več, kaj naj naredim. Vse mi polzi iz rok. Otroci so nemirni, denarja ni dovolj … In potem še tvoja pričakovanja …«

Mama je odložila pletilke in me objela. Prvič po dolgem času sem začutila toplino njenega objema brez očitkov.

Naslednje jutro me je prebudil hrup v kuhinji. Mama je že pripravljala zajtrk za otroke. »Petra, danes bom jaz peljala Evo k zdravniku. Ti se posveti Anžetu in njegovi nalogi.«

Za trenutek sem začutila olajšanje – kot da mi nekdo prvič po dolgem času ponuja pomoč brez pogojev.

A dan ni minil brez novih skrbi. Ko sem šla v trgovino po kruh in mleko, sem na blagajni ugotovila, da imam premalo denarja za vse nujno. S tresočimi rokami sem morala vrniti nekaj stvari.

»Gospa Petra, saj bo bolje,« mi je rekla prodajalka Marjeta s sočutnim nasmehom. »Vsi smo zdaj v stiski.«

Ko sem prišla domov s pol prazno vrečko, me je Luka vprašal: »Zakaj nimamo več jogurta?«

»Danes ga ni bilo na zalogi,« sem mu lagala in se trudila skriti solze.

Zvečer sva z Markom sedela v temi in tišini. »Petra, vem, da ti ni lahko. Ampak skupaj bova zmogla. Mogoče bi lahko jaz še kaj dodatno delal … ali pa bi ti našla kakšno delo od doma?«

»Poslala sem že deset prošenj ta teden … Nihče ne odgovori.«

Marko me je prijel za roko. »Ne obupaj.«

V naslednjih tednih so se stvari le še bolj zapletale. Anže je začel zamujati v šolo in dobivati slabe ocene. Eva je bila pogosto bolna. Mama Viktorija je postajala vse bolj zaskrbljena in kritična.

Nekega večera sva se spet sprli.

»Petra, če bi bolj poslušala mene, bi bilo vse lažje! Zakaj si tako trmasta? Zakaj ne sprejmeš pomoči?«

»Ker imam občutek, da nikoli nisem dovolj dobra! Da karkoli naredim, ni prav!« sem ji zabrusila nazaj.

Mama je utihnila in odšla v svojo sobo.

Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odmevale njene besede – in moji lastni dvomi.

Naslednje jutro sem se odločila: prosila bom za pomoč na centru za socialno delo. Sram me je bilo – a vedela sem, da moram nekaj narediti za svoje otroke.

Na centru me je sprejela prijazna socialna delavka Andreja.

»Petra, niste edini v takšni situaciji. Pomagali vam bomo po najboljših močeh.«

Ko sem prišla domov z obrazcem za izredno denarno pomoč in nekaj informacijami o brezplačnih obrokih za otroke v šoli, sem prvič po dolgem času začutila upanje.

Mama Viktorija me je pogledala s solznimi očmi.

»Oprosti, Petra … Vem, da ti ni lahko. Samo bojim se zate.«

Objeli sva se in prvič po dolgem času sva si povedali vse – o strahovih, dvomih in ljubezni do otrok.

Danes še vedno ni lahko. Vsak dan znova se borim s skrbmi in vprašanji – ali delam prav? Ali bodo moji otroci nekoč razumeli moje napake?

A zdaj vem: nisem sama.

Morda res nikoli ne bom popolna mama – ampak ali sploh katera je? Ali ni največ vredno to, da kljub vsemu vztrajamo zaradi tistih, ki jih imamo najraje?