Ali sem bila slaba mama, ker sem ju prosila, naj gresta?

»Rok, Tanja, prosim vaju… Ne morem več tako živeti!« sem skoraj zakričala skozi solze, ki so mi polzele po licih. Zunaj je grmelo, dež je tolkel po oknih naše stare hiše v Šiški, v meni pa je divjala še hujša nevihta. Rok je nemočno pogledal Tanjo, ona pa je stala ob vratih, z rokami prekrižanimi na prsih, obraz ji je bil trd kot kamen.

»Mama, resno? Kam pa naj greva sredi noči?« je rekel Rok, njegov glas je bil poln razočaranja in nejevere. V tistem trenutku sem se počutila kot najslabša mama na svetu. A nisem več zmogla. Meseci skupnega življenja so me izčrpali – vsak dan prepiri zaradi malenkosti, občutek, da v lastni hiši nimam več miru, da sem postala gostja v svojem življenju.

Vse se je začelo pred slabim letom, ko sta Rok in Tanja izgubila službo. Pandemija je zaprla podjetje, kjer sta oba delala. Prišla sta k meni, ker nista imela druge možnosti. Sprva sem bila vesela – končno bo hiša spet polna življenja! A kmalu so se začele težave. Tanja je bila navajena svojega reda in ni prenesla mojih navad. Vsak dan je imela pripombe: »Zakaj imaš toliko starih kozarcev? Zakaj še vedno kuhaš juho na štedilniku in ne v loncu na pritisk?«

Rok je bil tiho, vedno bolj zaprt vase. Včasih sem ga slišala ponoči jokati v kopalnici. Srce mi je krvavelo, a nisem znala pomagati. Tanja je postajala vse bolj nestrpna – ni ji bilo prav nič: »Tvoja mama preglasno posluša radio. Zakaj morava midva vedno pospravljati za njo?«

Nekega dne sem v kuhinji našla Tanjo, kako govori po telefonu: »Ne morem več tukaj! Njena pravila me dušijo!« Ko me je zagledala, je hitro odložila slušalko in odšla ven. Takrat sem prvič začutila, da nisem več dobrodošla v lastnem domu.

Začela sem se umikati v svojo sobo. Počutila sem se kot tujec. Ko sem hotela pripraviti kosilo, je Tanja že kuhala nekaj drugega in mi zabrusila: »Saj si rekla, da ti ni treba kuhati!« Rok pa je le nemo gledal v tla.

Moje zdravje se je začelo krhati. Pritisk mi je skakal, ponoči nisem spala. Zdravnica mi je rekla: »Gospa Marjeta, če boste tako nadaljevali, boste končali v bolnišnici.« Ampak komu naj povem? Kdo bo razumel mater, ki ne prenese lastnega sina in njegove žene?

Tistega večera je bilo vsega konec. Slišala sem Tanjo kričati na Roka: »Tvoja mama naju bo spravila ob pamet!« In potem še njega: »Pa zakaj si vedno tako nesramna do nje? Saj nama pomaga!«

Vstopila sem v dnevno sobo in prvič v življenju zbrala pogum: »Dovolj imam! To ni več moj dom! Prosim vaju… pojdita.«

Nastala je tišina. Rok me je gledal z očmi polnimi solz. »Mama… kam naj greva? Nimava denarja.«

»Ne vem… Ampak jaz ne morem več…« sem zašepetala.

Tisto noč sta ostala še v hiši. Zjutraj sta spakirala nekaj stvari in odšla k Tanji staršem v Domžale. Ko so vrata za njima zaloputnila, sem se sesedla na tla in jokala kot otrok.

Naslednje dni nisem mogla jesti. Po hiši je bilo nenavadno tiho. Pogrešala sem Roka – njegov smeh, njegove šale iz otroštva. Pogrešala sem celo Tanjo in njene pripombe o moji kuhinji. A hkrati sem prvič po mesecih spet zadihala s polnimi pljuči.

Soseda Silva me je obiskala: »Marjeta, nisi nič kriva. Vsak ima pravico do miru v svojem domu.«

A krivda me ni izpustila. Vsak večer sem gledala Roka na Facebooku – slike iz Domžal, brez nasmeha na obrazu. Pisala sem mu sporočila: »Kako si?« Odgovoril je kratko: »V redu.«

Minili so meseci. Moje zdravje se je izboljšalo, a duša je ostala prazna. Ko sem Roka povabila na kosilo za rojstni dan, je prišel sam. Sedela sva za mizo in molčala.

»Mama… oprosti za vse.«

»Tudi ti meni.«

Objela sva se in oba sva jokala.

A še danes se sprašujem – ali sem bila sebična? Bi morala potrpeti še malo dlje? Ali pa ima tudi mati pravico reči: dovolj imam? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?