Ali naj mati vedno zaščiti svojo hčer, tudi če je storila napako?

»Mami, moram ti nekaj povedati,« je zašepetala, ko je stala v hodniku, še v plašču, z rdečimi očmi in tresočimi rokami. Bil je torek, običajen dan – trgovina, perilo, kosilo na štedilniku. Nisem je pričakovala. Ko sem odprla vrata in zagledala Nino, mojo hčer, s tistim njenim nasmehom, ki mi je vedno razjasnil dan, sem najprej pomislila, da je prišla na kavo. A njen pogled je bil drugačen.

»Kaj pa je, srček?« sem vprašala in jo povabila v kuhinjo. Usedla se je za mizo, pogledovala skozi okno, kjer so kaplje dežja polzele po steklu. Tišina je bila težka, skoraj neznosna. »Mami… jaz… naredila sem nekaj groznega.«

Srce mi je zastalo. V glavi so mi švigale misli – nesreča? Denar? Zdravje? »Nina, prestrašiš me. Kaj se dogaja?«

Zagrizla si je v ustnico in tiho rekla: »Prevarala sem Marka.«

Za trenutek sem obstala. Kot bi nekdo izklopil zvok v prostoru. Marko – njen mož, naš zet, človek, ki ga imamo vsi radi. Vedno pripravljen pomagati, vedno nasmejan. Spomnila sem se njune poroke v Kamniku, kako srečna sta bila.

»Kako… kako se je to zgodilo?« sem komaj izdavila.

Nina je začela jokati. »Ne vem več, mami. Bila sem osamljena. Marko je ves čas v službi, doma pa samo še o delu govori. Jaz pa… jaz sem se počutila nevidno. Potem pa je bil tam Tomaž iz službe… poslušal me je, razumel me je… in zgodilo se je.«

V meni se je dvignil val čustev – jeza, razočaranje, žalost, pa tudi sočutje. Moja hči je sedela pred menoj, zlomljena in prestrašena kot majhna deklica. A hkrati odrasla ženska, ki nosi posledice svojih dejanj.

»Si mu povedala?«

Zmajala je z glavo. »Ne upam si. Bojim se, da me bo zapustil. Da bom izgubila vse.«

V tistem trenutku sem začutila težo materinstva bolj kot kdajkoli prej. Ali naj jo zaščitim? Naj ji svetujem naj molči? Ali naj jo spodbudim k iskrenosti? Kaj bi naredila prava mati?

Spomnila sem se svojih mladih let. Moj mož Jože me je tudi kdaj prizadel s svojo odsotnostjo in trmo. A nikoli nisem pomislila na prevaro. Vedno sva reševala stvari skupaj – včasih s kričanjem, včasih s solzami.

»Nina, poslušaj me dobro,« sem rekla tiho. »Vem, da ti ni lahko. Ampak če želiš rešiti zakon, moraš biti iskrena do Marka. Prej ali slej bo izvedel – ali od tebe ali od koga drugega.«

Nina me je pogledala z obupom v očeh. »Mami, ne morem! Če mu povem, bo konec! Kaj pa če mi odpusti? Kaj če ne? Kaj če vse uničim?«

Objela sem jo in začutila njeno tresočo telo. V meni se je oglasil notranji glas: »Zaščiti jo! Je tvoja hči!« A drugi glas je šepetal: »Ne laži zanjo. Ne skrivaj resnice.«

Tisti večer nisem mogla spati. Jože je bral časopis v dnevni sobi in ni ničesar slutil. V mislih sem premlevala pogovor z Nino znova in znova. Spraševala sem se: ali bi jaz želela vedeti resnico na Markovem mestu? Ali bi raje živela v laži?

Naslednji dan me je poklicala sestra Marija iz Celja: »Kaj si tako zamišljena zadnje dni?«

»Ah, nič posebnega… družinske stvari.«

A Marija me pozna predobro. »Nekaj te teži. Veš, včasih moramo pustiti otrokom, da sami nosijo posledice svojih dejanj.«

Njene besede so mi ostale v glavi ves dan.

Nina se je naslednji teden vrnila domov k Marku. Vsak dan sem čakala njen klic ali sporočilo. Počutila sem se kot sostorilka – vedela sem za skrivnost, ki bi lahko razbila družino.

Čez nekaj dni me je poklicala: »Mami, danes mu bom povedala.«

Srce mi je padlo v hlače. »Si prepričana?«

»Ne vem… Ampak ne morem več živeti s to težo.«

Tisto noč nisem spala niti minute. Zjutraj me je poklicala Nina – jokajoča, a nekako olajšana.

»Povedala sem mu vse. Najprej ni rekel ničesar… potem pa samo odšel iz stanovanja.«

»In zdaj?«

»Ne vem… Rekel je, da potrebuje čas.«

Dnevi so minevali v negotovosti. Marko ni prihajal domov več dni. Nina je bila na robu živčnega zloma.

Jože me je vprašal: »Kaj se dogaja z Nino? Zakaj si tako zamišljena?«

Prvič v življenju sem lagala svojemu možu: »Nič takega… samo utrujena sem.«

Po tednu dni se je Marko vrnil domov in z Nino sta šla na dolg sprehod po Rožniku. Ko sta se vrnila k njej domov na Viču, mi je Nina poslala sporočilo: »Pogovarjala sva se ure in ure. Rekel je, da mi bo poskušal odpustiti – zaradi mene in zaradi otrok.«

Solze so mi stekle po licu – od olajšanja in žalosti hkrati.

Danes še vedno ne vem, ali sem ravnala prav kot mati. Ali bi morala bolj zaščititi svojo hčer ali jo bolj spodbujati k odgovornosti?

Včasih ponoči sedim ob oknu in gledam luči Ljubljane ter se sprašujem: Ali ljubezen matere res pomeni zaščititi otroka za vsako ceno – tudi če to pomeni prikrivanje resnice? Ali pa prava ljubezen pomeni spodbujati iskrenost in pogum za soočenje s posledicami?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu?