Ali lahko kdo resnično zdrži z mojo hčerko?

»Ne morem več, mama!« je Lana zaloputnila vrata kuhinje in se sesedla na stol. Njene oči so bile rdeče od joka, roke pa so se ji tresle. V tistem trenutku sem začutila tisto staro bolečino v prsih, ki me je spremljala vse od dneva, ko so mi zdravniki rekli, da otrok ne bom imela. A Lana je bila moj čudež. In zdaj sedim tu, sredi svoje majhne kuhinje v Domžalah, in gledam svojo odraslo hčerko, ki je tako polna življenja in hkrati tako izgubljena.

»Kaj se je zgodilo z Markom?« sem vprašala tiho, čeprav sem odgovor že slutila. Njuna zveza je bila kot burja na Vipavskem – včasih topla in osvežujoča, drugič pa rušilna in nepredvidljiva.

Lana je zmajala z glavo. »Spet sva se sprla. Pravi, da sem preveč zahtevna. Da ga dušim. Da nikoli nisem zadovoljna.«

V tistem trenutku sem se spomnila vseh let, ko sem jo učila, naj bo močna. Ko sem ji govorila, naj nikoli ne popusti, naj se bori za svoje sanje. A zdaj se sprašujem – sem jo naučila tudi poslušati? Sem ji pokazala, kako sprejeti kompromis?

»Veš, Lana,« sem začela previdno, »včasih je treba tudi popustiti. Ni vedno vse po naše.«

Ostro me je pogledala. »Tudi ti si bila vedno taka! Nikoli nisi popuščala očetu! Vedno si bila ti tista, ki si odločala!«

Zabolelo me je. Morda ima prav. Moj pokojni mož Peter je bil tih človek, ki se je pogosto umaknil pred mojimi izbruhi. Vedno sem mislila, da s tem ščitim svojo družino, a morda sem jo le dušila.

Lana je vstala in začela hoditi po kuhinji. »Mama, jaz ne znam biti drugačna. Če nekaj čutim, to povem. Če me nekaj moti, tega ne morem skriti.«

»Ampak Marko ni tvoj sovražnik, Lana. On te ima rad.«

Zasmejala se je grenko. »Ljubezen ni dovolj! Vsak dan mi očita, da sem preveč glasna, preveč zahtevna, da ga spravljam ob živce. Včasih si želim, da bi bila bolj kot druge ženske – tiha, potrpežljiva…«

Stopila sem k njej in jo objela. »Ne želim, da se spremeniš. Samo… mogoče bi lahko kdaj poskusila razumeti tudi njega.«

Tisti večer nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale njene besede in Markove pritožbe, ki sem jih slišala že tolikokrat na nedeljskih kosilih: »Lana vedno vse ve najbolje.« »Lana nikoli ne posluša.« »Lana je kot vihar.«

Spomnila sem se vseh let neplodnosti – solz v kopalnici, ko sem gledala nosečnice na ulici in si želela biti ena izmed njih. Ko se je Lana rodila po vseh teh letih zdravljenja in upanja, sem prisegla, da ji bom dala vse – moč, pogum in samozavest. Nikoli nisem hotela, da bi bila šibka.

A zdaj gledam svojo odraslo hčerko in vidim žensko, ki zna biti močna – a tudi osamljena.

Nekega dne me je poklicala Markova mama, gospa Marija. »Vas lahko povabim na kavo? Mislim, da bi morali govoriti.«

Srečali sva se v kavarni v centru Ljubljane. Marija je bila vedno prijazna ženska, a tokrat je bila vidno zaskrbljena.

»Gospa Sonja,« je začela previdno, »Marko je na koncu z živci. Pravi, da ne ve več, kako naprej z Lano.«

Pogoltnila sem slino. »Tudi Lana ni srečna.«

Marija me je pogledala naravnost v oči. »Ali mislite, da bi morala poiskati pomoč? Svetovanje?«

Zavzdihnila sem. V Sloveniji še vedno velja prepričanje, da so zakonski svetovalci za tiste ‚najbolj obupane‘. A morda bi jima res koristilo.

Ko sem to predlagala Lani tisti večer pri večerji, je planila v jok.

»Torej misliš, da sem nora? Da sva midva z Markom za odpis?«

»Ne! Samo… mogoče bi vama nekdo pomagal najti skupen jezik.«

Lana me je dolgo gledala in potem tiho rekla: »Včasih imam občutek, da me nihče ne razume.«

Tiste noči sem sedela ob oknu in gledala luči Ljubljane v daljavi. Spraševala sem se: ali sem jo res pripravila na življenje? Ali sem ji dala preveč sebe – svoje trme in svojega ponosa?

Naslednji teden sta šla z Markom na prvo svetovanje. Ko sta prišla domov, sta bila oba tiha in zamišljena.

»Kako je bilo?« sem vprašala.

Marko je pogledal Lano in potem mene: »Težko. Ampak… mogoče bova poskusila še enkrat.«

Lana mi je kasneje priznala: »Mama… bojim se, da bom ostala sama. Ampak še bolj me je strah postati nekdo drug.«

Objela sem jo in ji zašepetala: »Bodi to, kar si. Samo ne pozabi poslušati tudi druge.«

Danes gledam svojo hčerko in njenega moža na vrtu pred hišo. Smejeta se in se prepirata zaradi rož v gredici – Lana vztraja pri sivki, Marko hoče pelargonije. In jaz sedim na klopci ter razmišljam: Ali lahko kdo resnično zdrži z mojo hčerko? Ali pa je prava ljubezen prav to – sprejeti nekoga z vsemi njegovimi neurji?

Kaj vi mislite? Je bolje biti iskren in glasen ali tih in potrpežljiv? Ali lahko v Sloveniji sploh obstaja zakon brez kompromisov?