Ali je skrb za otroka res samoumevna? Moja bitka za priznanje materinstva

»A ti sploh veš, koliko ur na dan preživim z Nino?« sem izbruhnila, ko je Marko spet zamudil domov in se brez besed usedel pred televizijo. V kuhinji je dišalo po pogretem golažu, Ninin krožnik je že stal na mizi, ona pa je v pižami risala po steni. »Saj si doma,« je zamomljal in z daljincem preklapljal med kanali. V meni je vrelo. »Saj si doma.« Te besede so mi odzvanjale v glavi kot posmeh.

Tisti večer sem prvič začutila, da me lastna družina jemlje kot samoumevno. Marko je delal v banki, jaz pa sem po porodniški ostala doma, ker nisem našla službe. Sprva sem verjela, da bo to začasno, a meseci so se vlekli, Nina je rasla, jaz pa sem postajala vse bolj nevidna. Vsak dan sem vstajala prva, pripravljala zajtrk, oblačila Nino, jo peljala na igrišče, kuhala kosilo, pospravljala, prala, likala, poslušala otroške izbruhe in ponoči vstajala k njej. Marko je prihajal domov utrujen in brez volje za pogovor.

Nekega dne sem sedela na kavču s skodelico hladne kave in gledala skozi okno. Soseda Jana je s torbico v roki hitela v službo. Zavist me je zabolela globoko v prsih. Spomnila sem se svojih sanj – hotela sem biti učiteljica slovenščine, imeti svojo plačo, svojo vrednost. Zdaj pa sem bila le še »mama«. Nihče ni opazil mojega truda. Nihče ni rekel »hvala«.

Tistega večera sem zbrala pogum in Marku rekla: »Veš kaj? Če že ne morem v službo, bi rada, da mi ti plačuješ za vse, kar naredim doma. Za skrb za Nino, za kuhanje, čiščenje… vse.« Najprej me je gledal kot da sem znorela. »A si ti resna? Saj si njena mama! To je tvoja dolžnost!«

»Moja dolžnost? In tvoja? Kdaj si nazadnje peljal Nino na sprehod? Kdaj si ji prebral pravljico? Kdaj si posesal stanovanje?« sem ga izzvala.

Marko je vstal in začel hoditi gor in dol po dnevni sobi. »Ne moreš pričakovati, da ti bom plačeval za nekaj, kar bi tako ali tako morala početi! Saj jaz hodim v službo in prinašam denar!«

»In jaz? Jaz pa nimam pravice do svojega denarja? Do priznanja? Saj veš, da bi šla takoj v službo, če bi lahko! Ampak kdo bo skrbel za Nino? Vrtec je drag, babica bolna… Vse je na meni!«

V hiši je zavladala tišina. Nina je izza vrat opazovala prepir in me stisnila za roko. V tistem trenutku me je preplavila krivda – ali ji s tem kažem slab zgled? Ali bo tudi ona nekoč mislila, da ženske nimajo pravice do spoštovanja?

Naslednje dni sva z Markom komaj govorila. On se je še bolj zaprl vase, jaz pa sem postajala vse bolj obupana. Pisala sem prijateljici Tini: »A se ti kdaj počutiš kot služkinja v lastni hiši?« Odgovorila mi je: »Vsak dan.«

Začela sem brskati po spletu in našla članek o neplačanem delu žensk v Sloveniji. Pisalo je, da povprečna Slovenka opravi več kot 30 ur gospodinjskega dela na teden – brez plačila ali priznanja. Vse to me je še bolj razjezilo.

Nekega popoldneva sem šla z Nino na igrišče. Tam so stale še tri mame – Mateja, ki je imela tri otroke in moža zdravnika; Simona, ki je delala od doma; in Barbara, ki je bila samohranilka. Pogovor se je hitro obrnil na utrujenost in občutek manjvrednosti.

»Moj mož misli, da doma nič ne delam,« je rekla Mateja.
»Moj pa mi očita, če ni kosilo pravočasno na mizi,« je dodala Simona.
Barbara se je grenko nasmehnila: »Jaz pa nimam nikogar, ki bi mi sploh rekel hvala.«

Vse smo se zasmejale – tisti grenki smeh žensk, ki vedo, da so ujele svet na svojih ramenih.

Ko sem prišla domov, sem Marka našla pred računalnikom. Pristopila sem k njemu in tiho rekla: »Veš… nisem te prosila za denar zato, ker bi hotela biti tvoja uslužbenka. Hotela sem samo priznanje. Da vidiš moj trud.«

Marko me je pogledal – prvič po dolgem času resno in iskreno. »Nisem vedel… Oprosti.«

A opravičilo ni bilo dovolj. V meni se je nekaj zlomilo. Začela sem razmišljati o svoji prihodnosti – ali bom celo življenje čakala na priznanje drugih? Ali bom dovolila, da me hčerka vidi kot žensko brez glasu?

Tiste noči nisem spala. Pisala sem dnevnik: »Ali ima moje delo res tako malo vrednosti? Zakaj družba pričakuje od žensk, da bodo vse prenesle brez besed?«

Naslednji dan sem Marku predlagala: »Dajva narediti seznam vseh opravil v hiši in jih razdeliti.« Bil je presenečen – a pristal.

Sedela sva za mizo in pisala: kuhanje, pospravljanje, pranje perila, igranje z Nino… Ko sva končala, sva bila oba šokirana nad dolžino seznama.

»Nisem imel pojma…« je priznal Marko.
»Zato pa sem želela tvoje priznanje.«

Od takrat naprej sva vsak teden skupaj načrtovala opravila. Marko je začel občasno peljati Nino na sprehod ali ji brati pravljico pred spanjem. Ni bilo popolno – a bilo je bolje.

Še vedno nimam svoje plače in še vedno pogosto čutim utrujenost in dvom vase. A vsaj vem, da moj trud ni več neviden.

Včasih se vprašam: Koliko žensk v Sloveniji še vedno čaka na priznanje svojega dela doma? Zakaj družba še vedno misli, da materinstvo ni delo? Kaj menite vi?