Ali bomo kdaj družina? Moja borba za odnos s prihodnjo snaho

»Spet si prinesla tisto svojo potico?« je Anja vprašala s tihim glasom, ko sem vstopila v njihovo stanovanje. Njene oči so bile utrujene, ustnice stisnjene v tanko črto. »Ja, veš, Blaž jo ima rad,« sem poskušala z nasmehom, a sem že vedela, da sem naredila napako. V zraku je visela napetost, ki se je nabrala v zadnjih mesecih – vsak moj obisk, vsak moj poskus pogovora, vsak moj nasvet je naletel na njen hladen odziv.

Ko sem sedela za mizo in gledala, kako Anja previdno reže potico, sem se spraševala, kje sem zgrešila. Vedno sem si želela dobre odnose s svojo snaho. Moja mama je bila stroga in hladna do moje prve tašče, jaz pa sem si prisegla, da bom drugačna. A zdaj sem tukaj, v majhni kuhinji v Šiški, in občutek imam, da sem popolnoma sama v tej bitki.

Blaž je medtem brskal po telefonu. »Mami, Anja ima danes veliko dela za službo, mogoče bi lahko naslednjič prišla?« Njegove besede so me zabolele. Vedno sem bila tista, ki je držala družino skupaj – po moževi smrti sem sama skrbela za Blaža in njegovo mlajšo sestro Evo. Zdaj pa imam občutek, da me lastni sin tiho odriva stran.

Ko sem odhajala domov po mokrih ljubljanskih ulicah, sem v torbici stiskala telefon in upala na kakšno sporočilo od Blaža. Ni ga bilo. Doma me je pričakala Eva. »Spet si bila pri Blažu? Kako je šlo?« je vprašala in me pogledala s tistim sočutnim pogledom, ki ga imajo samo hčere. »Nič bolje kot zadnjič,« sem priznala in se usedla na kavč. »Ne vem več, kaj naj naredim. Vse kar rečem ali naredim, je narobe.«

Eva je zavzdihnila. »Mogoče ji moraš dati več prostora. Saj veš, Anja ni kot ti ali jaz. Ona je bolj zaprta vase.«

»Ampak jaz samo želim biti del njihovega življenja!« sem skoraj zavpila. »Zakaj mi tega ne dovoli? Saj nisem pošast!«

V naslednjih tednih sem se trudila držati nazaj. Pošiljala sem samo kratka sporočila – »Upam, da sta dobro«, »Če kaj potrebujeta, sem tukaj«. Odgovori so bili vedno vljudni, a hladni. Ko sem povabila oba na nedeljsko kosilo k meni domov v Moste, sta prišla – a Anja je ves čas sedela tiho in gledala skozi okno.

Med kosilom sem poskušala začeti pogovor: »Anja, kako ti gre v službi?«

»V redu je,« je odvrnila kratko.

»A imate kaj novih projektov?«

»Nič posebnega.«

Blaž me je pogledal s tistim opozorilnim pogledom – naj ne silim vanjo. Po kosilu sta hitro odšla. Ko sem pospravljala mizo, so mi po licih polzele solze.

Nekega večera me je poklicala moja prijateljica Marija. »Veš kaj, Lidija, mogoče pa preveč pričakuješ. Dandanes so mladi drugačni. Ne potrebujejo več družine tako kot mi.«

»Ampak jaz potrebujem njih!« sem ji odgovorila. »Ne morem biti sama!«

Marija je molčala. »Poskusi jo vprašati naravnost, kaj jo moti.«

Zbrala sem pogum in naslednjič, ko sva bili z Anjo sami – Blaž je šel po kruh – sem ji tiho rekla: »Anja… ali sem ti kaj naredila? Se ti zdim preveč vsiljiva? Samo želim si, da bi bili družina.«

Pogledala me je s tistimi svojimi velikimi rjavimi očmi in prvič v vseh teh mesecih nisem videla le hladu – videla sem tudi strah in negotovost.

»Lidija… jaz… jaz nisem navajena takih odnosov. Moji starši so ločeni že od malega. Pri nas ni bilo nikoli skupnih kosil ali praznikov. Ne znam biti del družine tako kot vi.«

Za trenutek sva molčali.

»Ampak lahko se naučiš… če boš želela,« sem rekla nežno.

Anja je skomignila z rameni. »Ne vem… Včasih imam občutek, da pričakujete preveč od mene.«

Tisti večer sem dolgo razmišljala o njenih besedah. Morda res preveč pričakujem – morda želim popraviti svojo osamljenost z njeno prisotnostjo. Morda moram sprejeti tudi njene meje.

Naslednji teden sem jima predlagala: »Kaj če bi šli skupaj na Rožnik? Samo na sprehod.« Anja se je presenetljivo strinjala.

Med hojo sva govorili o čisto vsakdanjih stvareh – o vremenu, o tem, kako so letos drage češnje na tržnici, o Blaževih otroških norčijah. Ni bilo globokih pogovorov ali velikih izpovedi – a prvič ni bilo napeto.

Po sprehodu mi je Anja napisala kratko sporočilo: »Hvala za Rožnik. Bilo mi je lepo.«

Morda bo trajalo dolgo, da bova našli skupen jezik. Morda nikoli ne bova imeli odnosa kot iz filmov ali romanov. Ampak zdaj vem: ni vse moja krivda in ni vse njena krivda.

Včasih se vprašam: Ali bomo kdaj res družina? Ali pa so sodobni odnosi preprosto drugačni in moramo sprejeti tudi to? Kaj vi mislite – ali lahko tašča in snaha kdaj postaneta prijateljici?