Vzela si mi sina – Izpoved slovenske babice o družinskih žrtvah in ranah

»Mami, ne zmorem več, prosim, pridi,« je skozi solze komaj izdavila moja hči Katja, ko me je tistega ledenega decembrskega večera poklicala. Skozi okno sem gledala, kako se sneg tiho nalaga na dvorišče, v meni pa je vrelo. V trenutku sem pograbila plašč in ključe ter stekla skozi noč, ne da bi sploh pomislila, da sem v copatih. Vse, kar sem čutila, je bila bolečina v njenem glasu – in tista stara, znana odgovornost, ki sem jo nosila že leta.

Ko sem prispela v njeno stanovanje v Šiški, sem našla Katjo na kavču, objokano, z glavo v dlaneh. Mali Luka je spal v svoji sobi, njegov plišasti medvedek je ležal na tleh. »Ne znam več, mami, ne znam biti mama,« je šepnila. Usedla sem se poleg nje in jo objela, kot sem jo objemala, ko je bila še deklica. »Vse bo v redu, Katja, skupaj bova zmogli,« sem ji rekla, čeprav sem v sebi čutila, da se je nekaj v naši družini nepopravljivo zlomilo.

Katja je bila vedno ambiciozna. Že kot deklica je sanjala, da bo zdravnica, in ko je končno dobila službo v UKC Ljubljana, je bila ponosna, a tudi izčrpana. Ko je zanosila z Luko, je bila sama. Oče otroka je izginil, še preden je Luka prvič zajokal. Katja je bila premlada, preveč prestrašena, da bi zmogla sama. Takrat sem stopila v ospredje jaz, njena mama, Marija. »Bodi brez skrbi, jaz bom pazila na malega, ti pa delaj,« sem ji rekla, ko je Luka še dišal po mleku in spanju.

Leta so minevala. Luka je rasel ob meni, jaz pa sem se odpovedala marsičemu – izletom s prijateljicami, lastnim hobijem, celo službo sem dala na polovični delovni čas, da sem lahko bila vedno tam, ko je prišel iz vrtca. Katja je delala dolge nočne izmene, pogosto je prihajala domov, ko je bil Luka že v postelji. Včasih sem jo opazovala, kako ga gleda, kot da je tujec. »Ne vem, kako naj ga objamem,« mi je nekoč priznala. »Kot da ni več moj.«

Nisem vedela, kaj naj ji rečem. V sebi sem čutila krivdo, a tudi ponos – Luka je bil srečen, zdrav, ljubljen. Bil je moj mali sonček, ki mi je dajal smisel, ko sem ostala sama po moževi smrti. A hkrati sem čutila, da Katja tone. Njene oči so bile vedno bolj prazne, njeni pogovori z menoj vedno bolj napeti. »Ti si ga vzela, mami,« mi je nekoč zabrusila, ko sem ga peljala na trening nogometa, namesto nje. »Ti si njegova mama, ne jaz.«

Tiste besede so me zarezale globoko. Hotela sem ji reči, da sem vse to delala zanjo, da sem žrtvovala svoje življenje, da bi ona lahko imela boljše. A nisem. Samo molčala sem in stiskala volan, medtem ko je Luka na zadnjem sedežu prepeval Kekčevo pesem.

Nekega dne, ko je Luka dopolnil sedem let, je Katja nenadoma vzela dopust. »Zdaj bom jaz z njim,« je rekla odločno. »Ti si naredila dovolj.« Bila sem zmedena, a sem ji pustila prostor. Prvi teden je šlo vse narobe – Luka je jokal, ker je hotel k meni, Katja je bila živčna in razdražena. Klicala me je vsak večer, naj pridem, naj ji pomagam. »Ne zna me poslušati, ne ve, da sem njegova mama,« je ihtela.

Po enem mesecu je izbruhnila prava vojna. Katja me je obtožila, da sem ji ukradla otroka, da sem ga obrnila proti njej. »Vse si mi vzela, mami! Tudi materinstvo!« je kričala. Luka je stal v kotu, prestrašen, z velikimi očmi. Takrat sem prvič začutila, da sem res nekaj narobe naredila. Mogoče sem bila preveč zaščitniška, mogoče sem preveč ljubila, preveč hotela popraviti svet za svojo hčer.

Začeli smo hoditi k družinski terapevtki. Gospa Polona je bila potrpežljiva, a stroga. »Vsaka od vaju mora najti svojo vlogo,« je rekla. »Marija, vi ste babica, ne mama. Katja, vi ste mama, četudi ste naredili napake.« A kako naj se kar naenkrat umaknem? Kako naj neham skrbeti za Luko, ko pa je zame vse na svetu?

Vse bolj sem se počutila kot tujek v lastni družini. Katja je vztrajala, da Luka spi pri njej, da ga ona pelje v šolo, da jaz ne smem več na roditeljske sestanke. Počutila sem se, kot da mi trgajo srce. Luka je ponoči prihajal k meni v sobo, jokal je, da pogreša babico. »Zakaj ne morem biti pri tebi, babi?« me je spraševal. »Zakaj je mami jezna nate?«

Nisem imela odgovora. Samo jokala sem z njim in ga držala v naročju, dokler ni zaspal. Včasih sem si želela, da bi lahko zavrtela čas nazaj, da bi Katji pustila več prostora, da bi ji bolj zaupala. A takrat sem res verjela, da delam prav. Da ji pomagam. Da sem dobra mama, dobra babica.

Sosedje so začeli šepetati. »A si slišala, Marija in Katja se spet kregata zaradi malega,« so govorile gospe na klopci pred blokom. V trgovini so me gledali postrani, kot da sem kriva, ker sem preveč vpletena. Včasih sem se spraševala, ali bi bilo drugače, če bi bila moški, če bi bil dedek. Bi mi kdo očital, da sem preveč skrben?

Katja je postajala vse bolj odtujena. Včasih je izginila za vikend, pustila Luko pri meni, potem pa se vrnila in ga na silo odpeljala domov. Luka je bil vedno bolj zmeden, vedno bolj tih. Njegove ocene so padale, ni več hotel na nogomet. »Vse sem zamočila,« mi je nekoč rekla Katja, ko sva sedeli v kuhinji. »Ne znam biti mama. Ti si ga vzgojila, ne jaz.«

»Ne, Katja, ti si njegova mama,« sem ji rekla. »Jaz sem samo pomagala, ker sem te imela rada.« A v sebi sem vedela, da ni res. Da sem si želela, da bi Luka ostal moj, da bi imela nekoga, ki me potrebuje. Da sem bila sebična, čeprav sem si lagala, da delam iz ljubezni.

Zdaj, ko sedim sama v dnevni sobi in poslušam, kako se v sosednjem stanovanju igra Luka, se sprašujem, ali sem res vse naredila prav. Ali sem Katji vzela materinstvo? Ali sem Luku vzela mamo? Včasih me preplavi krivda, včasih jeza, včasih samo praznina.

Vem, da nisem edina v Sloveniji, ki se spopada s tem. Poznam še druge babice, ki so prevzele vlogo mame, ker so hčere ali sinovi morali delati, ker so bili sami, ker je življenje tako naneslo. A nihče nas ne uči, kje je meja med pomočjo in prevlado. Nihče nas ne pripravi na to, da lahko z najboljšimi nameni naredimo največjo škodo.

Včasih ponoči ne morem spati. Poslušam tišino in se sprašujem: ali sem bila preveč mama in premalo babica? Ali sem res vzela Katji sina? In ali mi bo Luka nekoč odpustil, če bo razumel, da sem ga imela preprosto preveč rada?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi znali pravočasno spustiti? Ali je ljubezen včasih lahko preveč?