Večerja pri meni doma: Ljubezen na preizkušnji med predsodki in pričakovanji

»A to je vse?« zaslišim ostro pripombo Tine, ko Marko položi na mizo skromno škatlo domačih piškotov. Vsi sedimo okrog majhne mize v mojem stanovanju v Šiški. Na hitro pogledam Marka, ki se skuša nasmehniti, a mu oči pobegnejo proti oknu. V zraku je napetost, ki jo lahko prerežeš z nožem.

»Saj ni treba vedno nosit vina ali dragih stvari,« poskušam omiliti situacijo, a slišim, kako mi glas rahlo zadrhti. Tina zavije z očmi in se obrne k Janu: »No, vsaj nekaj je prinesel. Moj bivši je vedno nosil vsaj buteljko.«

Marko se tiho nasmehne, a vem, da ga je zabolelo. Poznam ga – dela v skladišču v BTC-ju, ima povprečno plačo in še vedno pomaga mami, ki je ostala sama po očetovi smrti. Nikoli ni imel veliko, a kar ima, deli z mano. In vendar – ko gledam prijatelje, kako si izmenjujejo poglede in tiho šepetajo, začutim tisti stari občutek sramu. Zakaj me je sram? Saj vem, da ni pomembno, kaj kdo prinese na obisk. Pa vendar…

Ko vsi odidejo, ostane v zraku grenak priokus. Marko pospravlja krožnike in reče: »Veš, če ti je nerodno zaradi mene, lahko tudi ne hodim več na te večerje.«

»Ne govori neumnosti,« mu odgovorim prehitro. A v meni nekaj zaboli. Je res to tisto življenje, ki sem si ga želela? S partnerjem, ki ga drugi ne spoštujejo? Ali pa sem jaz tista, ki preveč posluša druge?

Naslonim se na kuhinjski pult in gledam Marka, kako previdno zlaga krožnike. »Nisi ti problem,« zašepetam. »Jaz sem.«

Marko me pogleda s tistimi svojimi toplimi očmi: »Katja, če te moti moje življenje… povej mi zdaj. Ne bom ti zameril.«

V meni se prebudijo vsi dvomi zadnjih mesecev. Moja mama mi je že večkrat namignila, da bi si zaslužila nekoga ‚boljšega‘. Prijateljice so me spraševale, zakaj sem z nekom, ki nima ambicij. Sama pa sem vedno govorila, da mi je pomembna toplina in iskrenost.

A zdaj… ko sem ujeta med pričakovanji drugih in lastnimi strahovi… ne vem več.

Naslednji dan me pokliče mama: »Kako je bilo včeraj? Je Marko spet prinesel tiste svoje piškote? Saj veš, Katja… moški mora znat poskrbeti za žensko.«

»Mami, prosim…«

»Samo pravim. Ne bodi kot jaz. Jaz sem celo življenje garala za dva.«

Zamolčim ji, da me boli vsak njen stavek. Da me razjeda občutek krivde – ker ljubim nekoga, ki ni popoln po merilih drugih.

V službi v računovodstvu me sodelavka Maja povabi na kavo: »Kako gre z Markom? Saj je fajn fant… ampak veš, Katja, ti si lahko najdeš koga bolj uspešnega.«

V meni vre. Zakaj vsi mislijo, da vedo bolje od mene? Zakaj šteje samo denar in status?

Zvečer Marko pride k meni s šopkom marjetic. »Nisem imel za vrtnice… ampak marjetice so mi bolj všeč. So bolj iskrene.«

Objamem ga in začutim solze v očeh. »Zakaj si tako dober do mene?«

Nasmehne se: »Ker si ti edina oseba, ki me sprejema takega kot sem.«

A res? Ali ga res sprejemam? Ali pa ga samo ljubim kljub vsemu temu pritisku?

Nekega petka povabim Marka na večerjo k mojim staršem. Mama pripravi svojo najboljšo govejo juho in pečenko. Oče sedi za mizo in molči.

Med večerjo mama vpraša: »In Marko… imaš kakšne načrte za prihodnost?«

Marko pogoltne grižljaj: »Rad bi napredoval v službi… mogoče nekoč odprl svojo delavnico.«

Mama prikima z lažnim nasmehom: »To je lepo… Katja ima rada stabilnost.«

Po večerji Marko reče: »Ne bom več hodil k tvojim staršem. Ne morem biti nekdo drug.«

V meni se zlomi nekaj starega – želja po potrditvi drugih. Prvič začutim bes – do vseh teh pričakovanj, ki jih nikoli nisem izbrala sama.

Naslednji teden povabim prijatelje na piknik v Tivoli. Tokrat Marko prinese star radio in predvaja najino najljubšo pesem iz mladosti. Tina se začne smejati: »A zdaj bomo pa še peli ob ognju kot taborniki?«

Pogledam jo naravnost v oči: »Ja, Tina. In če ti ni všeč – lahko greš.«

Vsi utihnejo. Marko me pogleda presenečeno in prvič vidim v njegovih očeh iskrico ponosa.

Ko se zvečer sprehajava po Tivoliju in poslušava oddaljene zvoke mesta, rečem: »Veš kaj? Dovolj imam tega. Dovolj imam tega, da se opravičujem za to, kar imam rada.«

Marko me prime za roko: »Tudi jaz.«

Tisto noč prvič po dolgem času mirno zaspim.

A naslednji dan me čaka nova preizkušnja – dobim obvestilo o povišanju najemnine. Plača mi komaj zadostuje za osnovne stroške. Pokličem mamo in ji povem za težave.

»Saj sem ti rekla… če bi imela nekoga bolj uspešnega…«

Prekinem jo: »Mami, prosim! To ni rešitev!«

Marku povem za težave in on brez besed ponudi pomoč – čeprav vem, da nima veliko.

»Ne morem sprejeti tvojega denarja…«

»Nisi sama v tem. Sva skupaj.«

Tisti večer sediva na balkonu in gledava luči Ljubljane.

»Veš kaj me najbolj boli? Da ljudje ne vidijo srca drugega človeka… samo denarnico.«

Marko me poljubi na čelo: »Jaz pa vidim tvoje srce.«

Zaspim z mislijo: Ali lahko ljubezen res premaga vse predsodke? Ali pa nas bodo vedno določali drugi?