Tujka v lastnem domu: zgodba slovenske snahe

»Mateja, a si res morala spet pustiti čevlje na hodniku?« je zvenel glas tašče, še preden sem sploh dobro zaprla vrata za sabo. Dež mi je kapljal z las, v roki sem držala vrečko z mlekom, ki sem ga na hitro kupila po službi, in v prsih sem čutila tisti znani cmok, ki se je pojavil vsakič, ko sem prestopila prag hiše Novak. »Oprosti, Marija, sem pozabila,« sem tiho odgovorila, a sem že vedela, da opravičilo ne bo dovolj. Vedno je bilo nekaj narobe – ali sem preglasno zaprla vrata, ali sem napačno zložila posodo v pomivalni stroj, ali pa sem preveč časa preživela v spalnici z Markom, namesto da bi sedela z njima v dnevni sobi in gledala poročila.

Ko sem se pred tremi leti poročila z Markom, sem verjela, da bova skupaj ustvarila topel dom, poln smeha in razumevanja. Nikoli si nisem predstavljala, da bom postala gostja v lastnem življenju, v hiši, kjer je vsak kotiček dišal po preteklosti, po navadah, ki jih nisem razumela, in po pravilih, ki jih nisem nikoli zares sprejela. Marko je bil edinec, njegov oče Jože pa je bil tisti tihi, strogi tip, ki je redko kaj rekel, a ko je, je bilo to vedno odločilno. Marija, njegova žena, je bila kraljica hiše – vse je moralo biti po njenem, in če ni bilo, je v zraku visela napetost, ki je rezala kot nož.

»Mateja, zakaj nisi še vedno pospravila perila? Saj veš, da Jože ne mara, če so oblačila na sušilcu, ko pride domov,« je nadaljevala Marija, medtem ko sem v kuhinji tiho zlagala kruh v košaro. »Takoj bom, samo malo sem utrujena danes,« sem poskusila, a njen pogled je povedal vse. V tej hiši ni bilo prostora za utrujenost, ne za moje želje, ne za mojo žalost. Marko je bil pogosto tiho, ko sem mu zvečer v postelji šepetala, kako težko mi je. »Veš, da je mama taka. Saj bo bolje, samo potrpi,« je rekel in me poljubil na čelo, kot bi bila otrok, ne pa njegova žena.

Vsak dan sem se borila z občutkom, da sem odveč. Ko sem se usedla za mizo, sem čutila, kako me Marija opazuje, ali jem prehitro, ali sem dala dovolj juhe Jožetu, ali sem pozabila na kakšno malenkost. Včasih sem ponoči jokala v kopalnici, da me ne bi slišali. Pogrešala sem svojo družino, svoj dom v Kranju, kjer sem bila vedno Mateja, ne pa »naša snaha«. Pogrešala sem mamo, ki me je znala objeti, ko sem bila žalostna, in očeta, ki je znal povedati šalo, da sem se smejala še cel dan.

Najhuje je bilo ob nedeljah, ko so na obisk prišle Markove tete in strici. Takrat sem bila kot na razstavi – vsi so me ocenjevali, spraševali, kdaj bova imela otroke, zakaj še vedno hodim v službo, če pa ima Marko dobro plačo. »Veš, Mateja, včasih so ženske znale skrbeti za dom, danes pa samo kariera, kariera,« je rekla teta Milena, medtem ko je srkala kavo in me gledala, kot bi bila iz drugega sveta. Včasih sem si želela, da bi lahko samo vstala in odšla, a nisem imela kam. Stanovanje v Ljubljani, ki sva ga z Markom sanjala, je bilo še daleč, saj sva morala varčevati, in Marko ni hotel užaliti staršev, če bi se prehitro odselila.

Nekega večera, ko sem se vračala iz službe, sem na avtobusu srečala svojo staro prijateljico Nino. Bila je vedno nasmejana, polna energije, in ko me je objela, sem skoraj zajokala. »Mateja, kje si ti? Saj te ni nikjer!« je vzkliknila. Povabila me je na kavo in prvič po dolgem času sem se počutila živo. Zaupala sem ji, kako se počutim, in ona me je poslušala, brez obsojanja, brez nasvetov. »Veš, Mateja, včasih moraš najprej poskrbeti zase. Če ne boš ti, ne bo nihče,« mi je rekla in me prijela za roko. Tisti večer sem prvič pomislila, da mogoče res ni vse moja krivda, da mogoče imam pravico do svojega prostora, do svojih občutkov.

A doma se ni nič spremenilo. Marija je postajala vedno bolj zahtevna, Jože vedno bolj tih, Marko pa vedno bolj odsoten. Začela sem opažati, da se izogiba pogovorom, da se raje zadržuje v garaži ali pri prijateljih. Ko sem ga vprašala, če je vse v redu, je samo zamahnil z roko. »Saj bo, Mateja, samo malo je naporno v službi.« A vedela sem, da ni samo to. Tudi on je bil ujet v pričakovanja svojih staršev, v občutek dolžnosti, ki ga ni znal preseči.

Nekega večera, ko sem v kuhinji rezala zelenjavo za večerjo, sem zaslišala prepir v dnevni sobi. Marija je kričala na Marka, da premalo pomaga, da sem jaz lena, da nič ne naredim prav. Marko je prvič povzdignil glas: »Mama, dovolj! Mateja ni tvoja služkinja! Če ti kaj ni prav, povej meni, ne njej!« V tistem trenutku sem začutila olajšanje, a tudi strah. Kaj bo zdaj? Marija je planila iz sobe, Jože je vstal in šel ven, Marko pa je sedel k meni in me prijel za roko. »Ne morem več, Mateja. Morava nekaj spremeniti.«

Tisto noč nisem spala. Razmišljala sem o vseh letih, ki sem jih preživela v tej hiši, o vseh trenutkih, ko sem se počutila nevidno, nepomembno. Zjutraj sem Marku predlagala, da poiščeva svoje stanovanje, pa čeprav bo majhno in bo treba še bolj varčevati. Prvič po dolgem času sem videla upanje v njegovih očeh. »Prav imaš. Dovolj je bilo,« je rekel.

Ko sva čez nekaj tednov spakirala najine stvari in se poslovila od Marije in Jožeta, sem čutila mešanico žalosti in olajšanja. Marija ni rekla veliko, samo hladno me je objela in zašepetala: »Upam, da boš srečna.« Jože je samo pokimal. Ko sva z Markom zaprla vrata za sabo, sem globoko vdihnila. Prvič sem se počutila svobodno, a tudi prestrašeno. Kaj naju čaka? Bova zmogla sama? A vedela sem, da je to edina pot, da se znova najdem, da postanem Mateja, ne samo snaha, ne samo gostja v tujem domu.

Včasih se vprašam, koliko žensk v Sloveniji živi podobno zgodbo. Koliko nas je, ki smo tiho, ki potrpežljivo prenašamo, ker nas je strah, da bomo izgubile vse? Je prav, da vztrajamo zaradi drugih, ali si zaslužimo več? Kaj bi ve naredile na mojem mestu?