Trideset let ljubezni, ena noč skrivnosti: Zgodba Ele

»Ne morem več, Ela. Oprosti, ampak zaljubljen sem v nekoga drugega.«

Te besede so mi še vedno odzvanjale v glavi, ko sem sedela na robu postelje in gledala skozi okno v deževno mariborsko noč. Moj mož, Peter, je stal sredi spalnice, z rokami v žepih in pogledom, ki se mi je izmikal. Po tridesetih letih skupnega življenja, dveh odraslih otrocih in neštetih skupnih spominih me je zapustil. Zaradi nje – Mojce, moje mladostne prijateljice, s katero sem nekoč delila vse skrivnosti.

»Ela, prosim, ne glej me tako. Vem, da je grozno, ampak…«

»Ampak kaj? Da si me izdal? Da si lagal? Da si se norčeval iz mene in najine družine?« sem siknila skozi solze. Peter je sklonil glavo in odšel. Vrata so se zaprla z mehkim klikom, a v meni je nekaj počilo na ves glas.

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi švigale slike: najin prvi poljub na Pohorju, rojstvo sina Marka, hčerka Tjaša, skupni dopusti v Izoli, prepiri zaradi denarja, sprave ob kavi v kuhinji. In potem Mojca – vedno nasmejana, vedno pripravljena pomagati. Kako dolgo sta bila skupaj? Kdaj se je začelo? Zakaj nisem ničesar opazila?

Naslednje jutro sem poklicala svojo sestro Ano. »Ela, pridi k meni. Ne bodi sama,« je rekla. Vzela sem dežnik in se odpravila čez mesto. Ana je živela v bloku na Studencih, v majhnem stanovanju z dvema mačkama in večnim vonjem po kavi.

»Kako si?« me je vprašala in me objela.

»Kot da bi mi nekdo iztrgal srce iz prsnega koša.«

Sedeli sva v tišini. Ana je vedno znala poslušati brez nepotrebnih besed.

»Veš, Ela… nekaj ti moram povedati. Že dolgo sumim, da med Petrom in Mojco nekaj ni v redu. Videla sem ju skupaj na tržnici pred meseci. Bila sta preveč domača.«

Zabolelo me je še bolj. »Zakaj mi nisi povedala?«

»Nisem hotela verjeti. In nisem hotela raniti tebe.«

Tisti dan sem prvič začutila, kako osamljena sem bila v svoji lastni družini. Otroka sta bila vsak na svojem koncu Slovenije – Marko v Ljubljani, Tjaša na študiju v Kopru. Poklicala sem ju in povedala resnico. Marko je molčal dolgo minuto.

»Mami… a si v redu? Pridem domov.«

Tjaša je jokala po telefonu. »Kako je lahko to naredil? Očka… pa Mojca? Saj smo bili kot družina!«

V naslednjih dneh so se začeli vrstiti obiski – sosedje so prinašali pecivo in sočutne poglede, sodelavke iz knjižnice so mi pisale sporočila podpore. A najbolj me je presenetil obisk Mojčine mame, gospe Marije.

Prišla je popoldne, ko sem ravno zalivala rože na balkonu.

»Ela, oprosti, ker motim… Ampak moram ti nekaj povedati.«

Povabila sem jo noter. Bila je bleda in tresla se ji je roka.

»Ne vem, če veš… Mojca ni srečna. Peter jo je prepričal, da bo vse drugače, a zdaj jo pritiska z ločitvijo in prodajo stanovanja. Ona te ni hotela prizadeti.«

Zazdelo se mi je, da se svet vrti še hitreje. »Zakaj mi to govorite?«

»Ker si zaslužiš vedeti resnico. In ker… ker ni edina skrivnost.«

Gospa Marija je pogledala stran in zašepetala: »Peter ima še enega otroka. Z drugo žensko. Že več let.«

V meni se je vse sesulo kot hiša iz kart. Vse laži, vsi pogovori pozno ponoči, vsi izgovori o službenih poteh… Vse se je sestavilo v grozljivo sliko.

Tisto noč sem prvič v življenju razbila krožnik ob steno. Jeza je bila močnejša od žalosti.

Naslednji dan sem šla do Petrovega novega stanovanja na Pobrežju. Vrata mi je odprl sam.

»Ela… kaj delaš tukaj?«

»Hočem odgovore! Koliko časa si lagal? Koliko otrok imaš še? Koliko žensk si prevaral?«

Peter je bil tiho. Prvič sem videla strah v njegovih očeh.

»Ela… nisem hotel…«

»Nisi hotel? Nisi hotel uničiti družine? Nisi hotel lagati otrokom? Nisi hotel mene pustiti same?«

Začel je jokati. Prvič po vseh teh letih.

»Nisem srečen že dolgo časa. Nisem vedel, kako naj ti povem.«

»In zato si raje lagal in bežal?«

Odšla sem brez slovesa.

V naslednjih tednih sem začela znova graditi svoje življenje. Prijavila sem se na tečaj slikanja v kulturnem domu na Taboru. Vsak večer sem hodila na sprehode ob Dravi in prvič po dolgih letih začutila mir.

Otroka sta prihajala domov pogosteje kot prej. Marko mi je pomagal pri urejanju papirjev za ločitev, Tjaša pa mi je prinesla svojo najljubšo knjigo z napisom: »Za novo poglavje.«

Nekega večera me je poklicala Mojca.

»Ela… oprosti mi. Nisem hotela tega. Peter me je prepričal… Bila sem šibka.«

Dolgo sva molčali.

»Veš kaj, Mojca? Odpustim ti. Ampak ne zaradi tebe – zaradi sebe.«

Ko sem odložila telefon, sem prvič po dolgem času globoko vdihnila.

Danes vem več o sebi kot kadarkoli prej. Vem, da lahko preživim izdajo in laži. Vem tudi to: ljudje niso vedno tisti, za katere jih imamo – niti naši najbližji ne.

Ampak povejte mi vi: ali lahko človek res kdaj popolnoma odpusti izdajo? Ali pa ostane rana za vedno odprta?