Tišina za vrati: Zgodba slovenske matere v tujini

»Ne laži mi več, Peter!« sem zakričala v telefon, medtem ko sem stala na hodniku najinega majhnega stanovanja v Gradcu. Roke so se mi tresle, srce mi je razbijalo, v glavi pa je odmevalo le še: »Kako si lahko? Kako si lahko to naredil meni?«

Peter je na drugi strani molčal. Slišala sem le njegov težak izdih, potem pa je rekel: »Marjeta, ni tako preprosto…«

»Nič ni preprosto!« sem ga prekinila. »Vse te laži… Vse te službene poti v Ljubljano… In zdaj izvem od soseda, da imaš tam drugo žensko? Da imaš z njo celo otroka?«

V tistem trenutku sem se zlomila. Prijela sem se za steno, da ne bi padla. V kuhinji sta sedela najina sinova, Luka in Žan, oba že odrasla, a še vedno tako otroško tiha, ko je šlo za očeta. Vedela sem, da slišita vsak moj vzdih, vsak jok.

Ko sem odložila telefon, sem nekaj minut samo strmela v prazno. Potem sem šla v kuhinjo. Luka je gledal skozi okno, Žan pa je brskal po telefonu. »Vidva sta vedela?« sem vprašala tiho, skoraj šepetaje.

Luka ni dvignil pogleda. Žan je le skomignil z rameni. »Mami… Saj si bila srečnejša tukaj. Nismo ti hoteli povzročati skrbi.«

»Niste mi hoteli povzročati skrbi?« sem ponovila in začutila, kako se mi solze nabirajo v očeh. »Skrbela sem vsak dan! Vsak dan sem čakala na očetov klic, na njegovo sporočilo… In vi ste vedeli!«

Tisti večer nisem mogla spati. V glavi so se mi vrteli prizori iz preteklosti: kako smo skupaj hodili na izlete po Pohorju, kako smo gradili hišo v okolici Maribora, kako smo skupaj praznovali rojstne dneve. Vse to se je zdaj zdelo kot laž.

Naslednji dan sem šla v službo v dom za ostarele. Tam sem bila vedno močna. Tam so me potrebovali – gospa Silva z demenco, gospod Jože, ki je vsak dan čakal na obisk sina, ki nikoli ni prišel. Tam sem bila pomembna. A tisti dan so me sodelavke gledale postrani.

»Marjeta, si v redu?« me je vprašala Mateja med pavzo.

»Ne vem več, kaj je prav in kaj narobe,« sem priznala. »Vse življenje sem gradila na zaupanju… In zdaj ne vem več, komu lahko verjamem.«

Mateja me je prijela za roko. »Veš, pri nas doma je bilo podobno. Moj brat je oče dveh otrok z dvema različnima ženskama. Mama še danes ne ve vsega. Ampak ti si močna. Ti boš zmogla.«

Ko sem se zvečer vrnila domov, me je Luka čakal v kuhinji. »Mami… oprosti. Nisem hotel… Oče mi je rekel, naj ne povem. Rekel je, da bo vse uredil.«

»In si mu verjel?«

Luka je sklonil glavo. »Hotel sem verjeti.«

V tistem trenutku sem razumela – nismo bili žrtve samo jaz in sinova. Vsi smo bili ujeti v mrežo laži in strahu pred resnico.

Tiste dni sem začela razmišljati o vrnitvi domov. Hiša v Sloveniji je bila še vedno naša – vsaj na papirju. A ali je bila še moj dom? Ali lahko grem nazaj med sosede, ki bodo šepetali za hrbtom? Med sorodnike, ki bodo spraševali: »Kaj pa si ti naredila narobe?«

Peter me je klical vsak dan. Najprej je prosil za odpuščanje, potem je grozil z ločitvijo in delitvijo premoženja. »Če boš vse povedala moji mami… če boš šla na sodišče…«

»Peter, jaz hočem samo resnico! Hočem vedeti, kdo si!«

A resnica boli bolj kot laž.

Nekega večera me je obiskala soseda Ana iz Slovenije. Prišla je na obisk k hčerki v Gradec in me povabila na kavo.

»Marjeta, vsi v vasi govorijo… Ampak veš kaj? Vsaka druga družina ima podobne težave. Samo nihče ne govori o tem naglas.«

»Ampak zakaj moramo ženske vedno požreti vse? Zakaj moramo biti tiho?«

Ana se je nasmehnila z grenkobo: »Ker če ne bomo tiho, bomo ostale same.«

Tiste besede so me preganjale še dolgo v noč.

Sinova sta se začela zapirati vase. Žan je vedno več časa preživel zunaj s prijatelji iz Avstrije, Luka pa se je zaposlil v skladišču in prihajal domov le še spat.

Nekega dne sem prejela pismo iz Slovenije – uradno obvestilo o dedovanju hiše po Petrovem očetu. Če bi sprejela dediščino, bi morala prevzeti tudi dolgove.

Sedela sem za mizo in gledala papirje. V eni roki sem držala pismo iz Slovenije, v drugi pa fotografijo iz časov, ko smo bili še srečna družina.

V tistem trenutku me je Luka objel od zadaj.

»Mami… Ne vem, če bomo še kdaj družina kot prej. Ampak jaz nočem več lagati.«

Obrnila sem se k njemu in ga prvič po dolgem času resnično pogledala v oči.

»Nihče od nas ne more pobegniti pred resnico, Luka. Ampak mogoče lahko začnemo znova – drugje ali drugače.«

Tisto noč sem prvič po dolgem času zaspala brez solz.

Zjutraj sem poklicala Petrovo drugo ženo – Tanjo. Glas ji je drhtel.

»Zakaj si mi lagala? Zakaj nisi povedala resnice?«

»Bala sem se tebe… Bala sem se Petrove maščevalnosti.«

»Vsi smo se bali njega… Ampak dovolj imam strahu.«

Odločila sem se: vrnila se bom v Slovenijo – ne zaradi Petra ali hiše ali sosedov – ampak zaradi sebe in svojih otrok.

Ko smo čez nekaj tednov skupaj stali pred našo staro hišo na robu Maribora, sem začutila grenko svobodo.

»Mogoče dom ni kraj – mogoče so dom ljudje, ki jim lahko pogledaš v oči brez sramu in strahu.«

Zdaj vas vprašam: Koliko žensk v Sloveniji še vedno molči zaradi sramu ali strahu? Kdaj bomo končno začele govoriti naglas?