Strupeno darilo: zgodba o ljubezni, dolgu in izdaji v družini

»Martina, a si res mislila, da boš lahko kar tako pobegnila pred tem?« je zadrhtel glas moje mame odmeval po hodniku našega starega stanovanja v Šiški. Stala sem ob vratih, v eni roki kovček, v drugi pa pismo, ki sem ga našla pred nekaj minutami v predalu očetove pisalne mize. Srce mi je razbijalo, roke so se mi tresle. »Ne razumem, zakaj mi niste povedali!« sem skoraj zakričala nazaj. Mama je stala pred menoj, bleda in izmučena, oči so ji bile rdeče od joka. Oče je sedel za mizo in strmel skozi okno, kot da ga vse skupaj sploh ne zadeva.

Vse se je začelo pred tremi leti, ko sem končala študij na Filozofski fakulteti. Bila sem polna upanja, pripravljena na življenje. Takrat sem spoznala Nejca – prijaznega, duhovitega fanta iz Kamnika, ki je delal kot programer v Ljubljani. Hitro sva se zaljubila. Prvič sem čutila, da nekdo resnično verjame vame. Po nekaj mesecih sva začela razmišljati o skupnem stanovanju. Starša sta bila navdušena – ali pa sta se vsaj tako pretvarjala.

Nekega večera, ko smo skupaj večerjali golaž in kruh iz bližnje pekarne, je oče nenadoma rekel: »Martina, midva z mamo bi ti rada nekaj podarila. Nekaj za novo življenje.« Iz žepa je potegnil ključe in mi jih položil na dlan. »To je stanovanje v Štepanjskem naselju. Ni veliko, ampak je tvoje.« Bila sem presenečena in ganjena do solz. Objela sem ju oba in jima neštetokrat rekla hvala.

Naslednjih nekaj mesecev je bilo kot iz sanj. Nejc se je preselil k meni in skupaj sva začela ustvarjati dom. Kupovala sva pohištvo na Bolhi, barvala stene v pastelne barve in sanjarila o prihodnosti. Vse je bilo popolno – dokler nisem začela opažati čudnih stvari.

Najprej so bili to telefonski klici pozno ponoči. Oče je vedno govoril potiho in hitro prekinil pogovor, če sem slučajno prišla v sobo. Potem so začeli prihajati uradni dopisi – najprej iz banke, potem iz neke odvetniške pisarne. Mama je postajala vse bolj živčna, ponoči ni spala in pogosto je jokala v kopalnici.

Nekega dne sem se odločila, da bom poiskala odgovore. Ko sta bila starša na vrtu pri babici v Polhovem Gradcu, sem prebrskala očetovo pisalno mizo. Tam sem našla pismo – uradno obvestilo o izvršbi zaradi neplačanega kredita. Na njem je bilo moje ime.

Zasvetilo mi je pred očmi. Stanovanje ni bilo darilo – bilo je kupljeno na kredit na moje ime! Starša sta me brez mojega vedenja zadolžila za 80 tisoč evrov. V trenutku me je preplavil val besa in žalosti.

Ko sem jima pokazala pismo, sta najprej molčala. Potem je mama tiho rekla: »Hotela sva ti pomagati… Nismo imeli druge možnosti.« Oče pa je le skomignil z rameni: »Saj boš zmogla.«

Nejc je bil šokiran. »Martina, to ni pošteno! Kako sta lahko to naredila?« me je vprašal tisto noč, ko sva nemo sedela na kavču v najinem ‚darilu‘. Nisem imela odgovora. Počutila sem se izdano – ne le kot hči, ampak kot človek.

Začela sem delati dve službi – dopoldne kot učiteljica slovenščine na osnovni šoli v Mostah, popoldne pa sem čistila pisarne v BTC-ju. Nejc me je podpiral, a napetost med nama je rasla. Bil je utrujen od mojih izbruhov in stalne skrbi za denar. Po enem letu sva se razšla.

Starša sta še naprej živela svoje življenje, kot da se ni nič zgodilo. Mama me je klicala vsak teden in me spraševala, če pridem na kosilo. Oče mi je za rojstni dan poslal SMS: »Vse najboljše.« Vsakič ko sem ju videla, sem čutila ogromen zid med nami.

Najhuje pa je bilo to, da so tudi drugi sorodniki izvedeli za dolg. Teta Marija mi je na družinskem kosilu zabrusila: »Saj si sama kriva, če si tako naivna.« Babica me je gledala s sočutjem, a ni rekla ničesar.

Včasih ponoči ne morem spati in razmišljam o tem, kako hitro se lahko življenje spremeni zaradi ene same laži. Sprašujem se, ali bi lahko kaj naredila drugače – ali bi morala bolj zaupati svojemu občutku ali pa preprosto bolj verjeti staršem?

Pred nekaj meseci sem končno poplačala zadnji obrok kredita. Stanovanje je zdaj res moje – a občutek praznine ostaja. Z Nejcem sva ostala prijatelja, a nikoli več nisva govorila o skupni prihodnosti.

Danes sedim na okenski polici svojega stanovanja in gledam dež, ki pada po strehah Ljubljane. Vem, da bi morala odpustiti staršema – a ne vem, če zmorem. Kako naj ponovno zaupam ljudem? Ali lahko sploh še verjamem v ljubezen po takšni izdaji?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi lahko odpustili tistim, ki so vas najbolj prizadeli?