Sobota, ki mi je ukradla dostojanstvo: Zgodba Marije iz Celja

»Gospa, ali ste prepričani, da ste imeli denarnico s seboj?« Blagajničarka me je gledala s tistim naveličanim pogledom, ki ga imajo mladi, kadar mislijo, da si star in zmeden. Srce mi je razbijalo, roke so se mi tresle. Vse življenje sem bila natančna – Marija iz Celja, upokojenka, ki vedno ve, kje ima ključe in denarnico. Pa vendar sem zdaj stala pred polno trgovino ljudi, ki so že nestrpno čakali v vrsti za mano, in iskala v torbici, kjer ni bilo ničesar razen robčkov in starih računov.

»Mogoče ste jo pozabili doma?« je dodala blagajničarka, tokrat že skoraj posmehljivo. Za mano je nekdo zavzdihnil. »A lahko pohitite? Nekateri nimamo celega dneva!«

»Prosim vas, samo trenutek… Prepričana sem, da sem jo imela! Plačala sem kruh v pekarni!« sem skoraj zakričala. V meni se je nabiral obup. Ljudje so me opazovali kot kakšno zmedeno starko. Nisem vedela, ali naj se zjokam ali naj pobegnem.

Varnostnik – mladenič z ostrimi očmi in preveč samozavesti – je pristopil. »Gospa, če ne morete plačati, vas bom moral prositi, da stopite na stran.«

»Ampak nekdo mi je ukradel denarnico!« sem vztrajala. »Mogoče tukaj v trgovini!«

Varnostnik je zavzdihnil in pogledal blagajničarko. »Pokličite policijo. In mogoče še reševalce – gospa je videti precej vznemirjena.«

V tistem trenutku sem se počutila kot kriminalka. Ljudje so šepetali, nekateri so me gledali s pomilovanjem, drugi z nezaupanjem. Ena mlada mamica je celo potegnila svojega otroka stran od mene.

Ko so prišli policisti, sem jim skušala razložiti, kaj se je zgodilo. »Morda sem jo res izgubila… Ampak prisežem, da sem jo imela!«

Policistka me je prijazno pogledala: »Gospa Marija, razumemo vašo stisko. Ali imate koga, ki bi vas lahko prišel iskat?«

V tistem trenutku sem pomislila na sina Marka. Že dolgo nisva imela pravega pogovora. Vedno je zaposlen – služba v Ljubljani, družina, skrbi. Vedno mi reče: »Mama, pokliči me samo, če je res nujno.« Je to zdaj dovolj nujno?

Poklicala sem ga. »Marko… nekaj se mi je zgodilo… V trgovini sem… Denarnica… Policija…«

Slišala sem vzdih na drugi strani: »Mama, a res? Zdajle imam sestanek! Saj ti vedno govorim, da pazi na stvari!«

»Marko, prosim…«

»Pridem čez pol ure.« In prekinil je.

Ko so prišli reševalci – ker naj bi bila videti bleda in nestabilna – sem se počutila še bolj ponižano. Vsi so gledali mene: staro žensko, ki ne zna več skrbeti zase. Ena od reševalk me je prijela za roko: »Vse bo v redu. To se lahko zgodi vsakomur.«

Ampak jaz nisem kdorkoli. Jaz sem Marija. Včasih sem bila učiteljica slovenščine na osnovni šoli Lava. Vsi so me spoštovali. Zdaj pa stojim tukaj kot beračica.

Ko je Marko končno prišel – zadihan in slabe volje – me je pogledal kot tujo osebo. »Mama, zakaj si tako raztresena? Saj veš, da moraš paziti na stvari!«

»Nisem raztresena! Nekdo mi jo je ukradel!«

»Ali pa si jo izgubila. Saj veš… leta.«

Te besede so me zabolele bolj kot karkoli drugega tistega dne.

Policisti so zapisali izjavo in rekli, da bodo pregledali kamere. Marko je plačal moj nakup in me skoraj vlekel iz trgovine.

Ko sva prišla domov, sva sedela v tišini. On na telefonu, jaz s skodelico čaja v rokah.

»Mama… veš… mogoče bi bilo dobro, da imaš manj gotovine pri sebi. In mogoče kakšen telefon za starejše? Da te lahko spremljamo.«

»Spremljate? Kaj sem zdaj – otrok?«

»Ne bodi užaljena… Samo skrbi me zate.«

A jaz nisem čutila skrbi. Čutila sem samo sram in žalost.

Tisto noč nisem mogla spati. V glavi so mi odzvanjale besede: »leta«, »raztresena«, »spremljati«. Kdaj sem postala breme? Kdaj so ljudje začeli gledati skozi mene?

Naslednji dan so poklicali iz policije – denarnice niso našli. Marko mi je prinesel nov telefon z velikimi tipkami in mi nastavil aplikacijo za sledenje.

»Tako boš varna.«

Ampak jaz nisem več čutila varnosti. Čutila sem samo praznino.

V trgovino dolgo nisem šla sama. Ko sem končno zbrala pogum in stopila skozi vrata Mercatorja na Hudinji, sem opazila nekaj znanih obrazov. Nekateri so me pozdravili z rahlim nasmehom – tistim usmiljenim nasmehom za stare ljudi.

Vzela sem voziček in šla mimo polic police s kruhom. Tam sem zagledala starega znanca – Jožeta iz bloka.

»Marija! Kaj pa ti? Si že bolje? Slišal sem za tisto z denarnico… Grozno!«

»Jože… veš kaj je najhuje? Ne to, da so mi jo ukradli ali da so vsi gledali name kot na kriminalca… Najhuje je to, da me lastni sin vidi kot nekoga, ki ni več sposoben sam živeti.«

Jože me je pogledal s toplino: »Veš kaj? Tudi meni se je zgodilo nekaj podobnega lani. Ampak jaz sem jim pokazal! Še vedno znam poskrbeti zase!«

Začutila sem solze v očeh – ne zaradi denarnice ali ponižanja, ampak zaradi občutka izgube same sebe.

Zvečer sem sedela ob oknu in gledala luči mesta pod menoj. Spraševala sem se: Ali smo res tako hitro odpisani? Ali starost res pomeni konec dostojanstva?

Kaj bi vi storili na mojem mestu? Bi še zaupali ljudem okoli sebe ali bi se zaprli vase? Je prav, da nas lastni otroci začnejo nadzorovati pod pretvezo skrbi?