Škarje v mojem srcu: Borba matere za dostojanstvo sina

»Ne! Prosim, ne!« sem zaslišala iz hodnika, še preden sem sploh odprla vrata. Luka je stal tam, vsa njegova drobna postava se je tresla, oči so bile rdeče in zabuhle od joka. V rokah je stiskal svojo modro kapo, tisto, ki jo je vedno nosil, kadar je bil živčen. »Mami, zakaj so mi to naredili?« je komaj izdavil in se mi vrgel v naročje.

V tistem trenutku sem vedela, da se je nekaj zgodilo. Nekaj, kar ni bilo mogoče popraviti z obližem ali toplim čajem. Ko sem mu previdno odmaknila kapo z glave, sem zagledala neenakomerno ostrižene lase – grde, ostre črte, ki so kričale o ponižanju. »Kdo ti je to naredil?« sem vprašala, čeprav sem se bala odgovora.

»Učiteljica… in Žiga. Rekla je, da imam predolge lase in da sem videti kot punca. Žiga je prinesel škarje iz likovnega kabineta in…« Luka ni mogel dokončati stavka. Samo jokal je in se stiskal k meni.

V meni se je nekaj zlomilo. Vse življenje sem se trudila učiti Luko, da naj bo ponosen nase, da naj bo prijazen in spoštljiv do drugih. Nikoli si nisem mislila, da ga bo prav šola – kraj, kjer bi moral biti varen – tako globoko ranila.

Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede učiteljice: »Fantje ne smejo imeti dolgih las.« Spomnila sem se svojih šolskih dni v Celju, ko so nas učili, da moramo biti vsi enaki – a nikoli niso povedali, kaj to res pomeni. Je enakost res to, da moramo vsi izgledati enako? Da ni prostora za drugačnost?

Naslednje jutro sem poklicala ravnateljico. »Gospa Novak, vaš sin si je sam kriv. V šolskem pravilniku piše, da morajo biti fantje urejeni. Učiteljica je samo želela pomagati.«

»Pomagati? S tem, da mu vzame pravico do odločanja o svojem telesu? S tem, da ga javno poniža pred razredom?« sem skoraj zavpila v telefon.

»Prosim vas, ne delajte iz muhe slona. Saj bo zraslo nazaj.«

Tisti trenutek sem začutila nemoč. V Sloveniji se pogosto pogovarjamo o pravicah otrok, a ko pride do resničnih situacij, se zdi, kot da so otroci še vedno last šole ali sistema. Luka ni bil prvi otrok, ki so ga tako ponižali – a bil je moj otrok.

Ko sem Luko peljala k frizerju, je tiho sedel na stolu in gledal v tla. Frizerka Jana ga je nežno vprašala: »Kaj pa se je zgodilo?« Luka ni odgovoril. Samo jaz sem vedela, koliko poguma ga stane vsak pogled v ogledalo.

Doma sva sedela za mizo in pila kakav. »Mami, ali sem zdaj manj fant?« me je vprašal s tresočim glasom.

»Ne, srček. Tvoja vrednost ni v laseh ali obleki. Pomembno je to, kar si v srcu.«

A sama sebi nisem verjela. Kako naj otroku razložim svet, kjer odrasli odločajo o njegovem telesu brez njegovega soglasja? Kje naj najdem moč za boj proti sistemu?

Zvečer sem napisala pismo svetu staršev in ga poslala še drugim staršem iz razreda:

»Spoštovani starši,
Danes pišem kot mama otroka, ki je bil v šoli javno ponižan zaradi svojih las. Učiteljica in sošolec sta mu brez dovoljenja ostrigla lase. Sprašujem vas: ali smo res pripravljeni dovoliti takšno ravnanje? Ali bomo tiho gledali stran? Prosim vas za podporo in razmislek.«

Odgovori so bili različni. Nekateri so me podprli: »To je nedopustno!« Drugi so mi pisali: »Saj ni nič takega, tudi mene so včasih ostrigli v šoli.« Najbolj pa me je zabolelo sporočilo ene mame: »Če bi bil moj sin bolj priden in poslušen, se mu to ne bi zgodilo.«

V naslednjih dneh so se govorice razširile po Celju kot požar. Na tržnici me je ustavila soseda Silva: »Marjeta, zakaj delaš tak cirkus? Saj veš, kako so otroci – hitro pozabijo.«

A Luka ni pozabil. Vsako jutro je z odporom hodil v šolo. Njegovi prijatelji so ga začeli dražiti: »Punca! Punca!« Učiteljica pa mu je rekla: »Zdaj si pa končno urejen.«

Nekega večera sem sedela z možem Andrejem na balkonu. Tišina med nama je bila težka.

»Mogoče res pretiravaš, Marjeta. Včasih so nas tudi malo ‚postrigli‘, pa smo preživeli.«

»Ampak Andrej… To ni več tisti čas! Luka ima pravico biti slišan!«

Mož me je pogledal z utrujenimi očmi: »Samo nočem, da bi bil Luka še bolj izpostavljen.«

Razumem ga – vsi si želimo miru. A kdaj mir postane tiha privolitev v krivico?

Odločila sem se poiskati pomoč pri svetovalni delavki na šoli. Gospa Polona me je sprejela s toplim nasmehom.

»Marjeta, razumem vašo bolečino. A veste… sistem je tog. Učitelji imajo veliko avtoriteto.«

»Ampak kdo bo zaščitil otroke? Kdo bo rekel dovolj?«

Polona je sklonila glavo: »Včasih tudi mi ne moremo ničesar storiti.«

Tiste noči sem dolgo gledala Luko, kako spi. Njegov obraz je bil miren le v sanjah. Spraševala sem se: ali ga bom znala zaščititi pred svetom? Ali bom imela dovolj poguma vztrajati?

Meseci so minevali. Luka si je pustil ponovno rasti lase – kljub posmehu in opazkam. Jaz pa sem postala glasnejša na roditeljskih sestankih in v lokalni skupnosti.

Nekega dne me je poklicala mama iz razreda: »Marjeta, hvala ti. Zaradi tebe smo začeli razmišljati o tem, kaj dovolimo učiteljem.«

Mogoče nisem spremenila sveta – a sem pokazala Luku in sebi, da se splača boriti za dostojanstvo.

Včasih ponoči še vedno slišim njegov tihi jok iz tistega dne in se sprašujem: Koliko otrok še trpi v tišini? Kdaj bomo odrasli končno rekli: Dovolj? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?