Pusti, da se tvoja bivša preseli k nama – Ko ljubezen trči ob meje zaupanja
»Tjaša, prosim, samo poslušaj me do konca,« je Marko zajecljal, medtem ko sem v kuhinji nervozno brskala po predalu za odpiračem za konzerve. Njegov glas je bil napet, oči pa so mu begale po ploščicah, kot da bi iskal izhod iz prostora. »Ne gre drugače. Če se Polona preseli k nama, mi ni treba več plačevati preživnine za Nejca. Saj veš, kako težko je s temi stroški…«
Za trenutek sem otrpnila. V glavi mi je odmevalo: »Njegova bivša žena? Pri nama?« Vse, kar sem si želela po svoji boleči ločitvi od Aleša, je bil mir. Z Markom sva si ustvarila topel dom v Kamniku, kjer sva vsak večer pila čaj na balkonu in sanjala o skupni prihodnosti. Zdaj pa naj bi v najino zavetje vstopila ženska, ki je bila nekoč njegova žena in mati njegovega sina?
»Marko, ali se ti sploh zavedaš, kaj prosiš?« sem komaj izdavila. »To ni samo tvoja odločitev. To je najin dom!«
Marko je vzdihnil in se usedel za mizo. »Tjaša, če Polona ostane brez strehe nad glavo, bo Nejc trpel. Saj veš, kako težko je dobiti stanovanje. In če živimo skupaj, uradno nisem več dolžan plačevati preživnine. To bi nam vsem olajšalo življenje.«
V meni se je nabiral bes. Spomnila sem se svojih noči brez spanja, ko sem po ločitvi štela vsak evro in razmišljala, kako bom preživela s svojo hčerko Lano. Nihče mi ni ponudil takšne rešitve. Zakaj bi zdaj jaz morala sprejeti nekaj tako nenavadnega?
Tiste noči nisem spala. Marko je tiho ležal poleg mene, jaz pa sem strmela v strop in poslušala dež, ki je bobnal po oknu. V mislih sem premlevala vse možnosti: če privolim, bom vsak dan gledala žensko, ki jo je nekoč ljubil. Če ne privolim, bom morda izgubila Marka – ali pa bo Nejc ostal brez doma.
Naslednje jutro me je na hodniku pričakala Lana s šolsko torbo na rami. »Mami, zakaj si tako žalostna?« me je vprašala in me objela okoli pasu. Nisem ji znala odgovoriti. Kako naj otroku razložim, da odrasli včasih sprejemamo odločitve, ki nimajo pravega odgovora?
V službi v knjižnici sem bila odsotna. Med vračanjem knjig sem nehote prisluhnila pogovoru dveh upokojenih gospa: »Moja snaha je šla nazaj k bivšemu možu zaradi otrok. Ampak to ni več isto… Nikoli ne bo.«
Popoldne me je poklicala mama. »Tjaša, ne dovoli si hoditi po sebi! Če boš enkrat popustila, boš vedno tista druga!« Njene besede so me zadele kot klofuta. Vedno sem bila tista, ki je popuščala – najprej Alešu, potem šefici v službi… Zdaj pa še Marku?
Ko sem zvečer prišla domov, je Marko sedel na kavču z Nejcem v naročju. Mali je tiho gledal risanko, Marko pa me je pogledal z očmi polnimi prošnje.
»Tjaša, Polona nima kam iti. Prosim te… Samo dokler ne najde stanovanja.«
»In potem? Kaj če ji bo pri nama všeč? Kaj če bo Nejc hotel ostati z obema staršema? Kje bom potem jaz?« sem ga vprašala.
Marko je utihnil. V zraku je visela tišina, ki jo je prekinjalo le nežno brnenje televizije.
Naslednji dnevi so bili polni napetosti. Lana me je spraševala, zakaj sva z Markom tiho pri večerji. V službi sem bila še bolj odsotna kot prej. Prijateljica Petra mi je rekla: »Če dovoliš to zdaj, boš vedno tista rezerva.«
Nekega večera sem Polono srečala pred blokom. Bila je bleda in utrujena, v rokah je držala Nejčevo torbo.
»Tjaša… vem, da ti ni lahko. Ampak nimam kam iti. Nejc potrebuje očeta…«
Nisem ji znala odgovoriti. V njenih očeh sem videla isto bolečino kot v svojih pred leti.
Tisto noč sem sedela na balkonu in gledala luči Kamnika pod sabo. Vprašala sem se: ali lahko resnično ljubim Marka, če mu ne znam pomagati? Ali pa s tem žrtvujem sebe in svojo hčerko?
Zjutraj sem Marku rekla: »Polona lahko pride za en mesec. Potem mora najti drugo rešitev.«
Marko me je objel in prvič po dolgem času sem začutila toplino med nama. A v meni je ostal grenak priokus.
Ko se je Polona preselila k nama, so napetosti postale del vsakdana. Lana in Nejc sta se sprva veselila družbe drug drugega, a hitro so se začeli prepiri zaradi igrač in prostora v kopalnici. Polona se je trudila biti nevidna gostja – pomagala je pri kuhanju in pospravljanju, a vsakič ko sva se z Markom pogovarjala na samem, sem čutila njen pogled na hrbtu.
Nekega večera sem zaslišala prepir iz dnevne sobe.
»Zakaj si moral to reči pred Tjašo? Saj veš, da ji ni lahko!« je Polona jezno šepetala Marku.
»Nimam izbire! Če ne bo šlo tako, bom moral prodati avto!«
V meni se je nekaj zlomilo. Stopila sem v sobo in rekla: »Dovolj imam! To ni več moj dom! To ni več življenje!«
Polona me je pogledala s solzami v očeh: »Oprosti…«
Marko pa ni rekel ničesar.
Tiste noči sem spakirala nekaj stvari in Lano odpeljala k mami.
Naslednji dan me je Marko klical in prosil naj se vrnem. A nisem mogla več – ne dokler ne bo znal postaviti meja med preteklostjo in sedanjostjo.
Danes sedim na kavču pri mami in razmišljam: Ali smo Slovenci res tako pripravljeni žrtvovati sebe za druge? Kje so meje ljubezni in kdaj postane pomoč drugim izdaja samega sebe?