Prodana kot žival: Čudež med slovenskimi gorami

»Ne boš več v breme naši hiši, Tjaša!« je zagrmela mama, ko je v kuhinji odmeval zvok razbitega krožnika. Oče je molčal, le pogledal me je s tistim ledenim pogledom, ki sem ga poznala že od otroštva. »Pri Petru v Planini te bodo sprejeli. Tam boš koristna, če že pri nas nisi mogla dati otroka.«

Stala sem v sredi kuhinje, roke so se mi tresle. Vse življenje sem poslušala, da sem manjvredna, ker po petih letih zakona z Markom nisem rodila. Vsi so šepetali: »Tjaša je prazna, Tjaša je suha veja.« Marko je postal hladen, mama pa me je gledala kot madež na svoji časti. Ko sem izvedela, da me bodo dobesedno prodali Petru – staremu samotarju iz Planine pod Golico – sem se počutila kot živina na sejmu.

»Mama, prosim …« sem zašepetala. »Saj nisem kriva …«

»Dovolj!« je zarezala. »V tej hiši ni prostora za žensko, ki ne zna biti mati.«

Tistega večera sem spakirala nekaj oblek in stara očetova jakna mi je bila edina zaščita pred ledenim vetrom. Oče me je peljal z avtom do Planine in me pustil pred Petrovim razpadajočim domom. Ni rekel niti besede v slovo.

Petra sem poznala le iz zgodb: »Tisti čudak iz planine, ki govori z volkovi.« Ko mi je odprl vrata, sem zagledala visoko postavo in sive oči, ki so bile bolj utrujene kot sovražne. »Pridi noter, Tjaša,« je rekel tiho. »Nisem pošast.«

Prvi večer sva sedela v tišini. On je pil čaj in gledal v peč, jaz pa sem se tresla od strahu in ponižanja. »Zakaj si sprejel to?« sem ga vprašala. »Zakaj bi kdo hotel žensko, ki ne more dati otrok?«

Petra je dolgo molčal. »Včasih ljudje verjamejo lažem, ker jim tako lažje živeti. Mene ne zanima tvoja maternica. Zanima me tvoja duša.«

Naslednje dni sem čistila hišo in pomagala pri živini. Peter ni bil slab človek – bil je tih, a nikoli grob. Včasih sva skupaj sedela na klopci pred hišo in gledala v dolino. Počasi sem začela dihati lažje. A v meni je še vedno tlela bolečina: zakaj me nihče ni hotel? Zakaj sem bila vredna manj kot krava ali koza?

Tretji dan se je zgodilo nekaj nenavadnega. Zbudila sem se sredi noči zaradi bolečin v trebuhu. Peter je pritekel v mojo sobo: »Tjaša! Kaj se dogaja?«

»Boli me … močno …« sem hlipala.

Peter me je odpeljal k zdravniku v Jesenice. Tam so mi naredili ultrazvok in zdravnica je presenečeno vzkliknila: »Ampak … gospa Tjaša, vi ste noseči!«

V trenutku se mi je stemnilo pred očmi. »Kako …? Saj so mi rekli …«

Zdravnica je skomignila: »Imeli ste cisto na jajčniku, ki je zdaj izginila. To ni bila neplodnost.«

Peter me je peljal domov in v avtu sva molčala. Ko sva prišla do hiše, sem planila v jok. »Vse življenje so me imeli za manjvredno … zaradi laži!«

Peter me je objel prvič: »Ljudje se bojijo drugačnosti in resnice. Ampak zdaj veš – nisi ti kriva.«

Novica o moji nosečnosti se je hitro razširila po vasi. Mama je prišla na Planino s solzami v očeh: »Odpusti mi … bila sem slepa.« Oče pa ni rekel ničesar – le odšel je.

Marko se je pojavil pred vrati: »Tjaša, vrni se domov! Zdaj si vredna!«

Pogledala sem ga naravnost v oči: »Nisem predmet, ki ga lahko vzameš nazaj, ko ti ustreza.« Vrata sem mu zaprla pred nosom.

S Petrom sva začela novo življenje. Ni bilo lahko – ljudje so še vedno šepetali za hrbtom, a mene to ni več bolelo. Vsak dan sem gledala svoj trebuh in vedela: vredna sem že zato, ker sem človek.

Včasih ponoči še vedno slišim mamin glas: »V tej hiši ni prostora za žensko brez otrok.« Ampak zdaj vem – prostor si moraš ustvariti sam.

Se kdaj vprašate, koliko laži sprejmemo za resnico samo zato, ker se bojimo drugačnosti? Koliko življenj uničimo zaradi predsodkov?