Prilika o izgubljenem spoštovanju: Zgodba iz slovenskega podeželja

»Matej, a si sploh še človek?« je odmevalo po hladni zakristiji, ko je župan Peter zaloputnil vrata za sabo. Njegove besede so me zarezale globlje kot katerakoli pridiga, ki sem jo kdaj izrekel z ambona. Stal sem tam, v svoji črni srajci, z roko še vedno na zlati kelih, ki sem ga pravkar pospravil po maši. Vse se je začelo tisto nedeljo, ko je bila cerkev v naši vasi – Mali Vrh – polna kot že dolgo ne. Ljudje so prišli zaradi posebne maše za praznik občine, pa tudi zato, ker je župan Peter vedno sedel v prvi vrsti in s svojo prisotnostjo dajal občutek varnosti in reda.

A tisto nedeljo se je zgodilo nekaj, kar je spremenilo vse. Po koncu maše sem stopil do vrat, da bi pozdravil vernike. Peter je stal ob strani, kot vedno, čakal na moj stisk roke. A jaz sem bil zatopljen v pogovor z gospo Marijo, ki je ravno izgubila moža. Ko sem končno pogledal proti Petru, sem ga nehote preskočil in pozdravil naslednjega. Videl sem, kako mu je obraz otrdel, a nisem imel časa razmišljati – ljudje so se drenjali mimo mene, vsak s svojo žalostjo ali veseljem.

Šele kasneje sem izvedel, kaj sem storil. Vaščani so šepetali: »Matej ni pozdravil župana! Kaj si misli?« In Peter ni prišel več k maši. Prvič po dvajsetih letih je ostala prva klop prazna. Ljudje so začeli ugibati: »A je Matej preveč ponosen? A se je Peter užalil?«

Moja mama, ki živi v sosednji vasi, me je poklicala: »Matej, kaj si naredil Petru? Ljudje govorijo, da si ga ponižal pred vsemi.«

»Mama, prisežem, ni bilo namerno. Bil sem z mislimi drugje,« sem ji skušal razložiti.

»Vem, sin, ampak veš, kako so ljudje. Če župan ne pride več v cerkev, bo to slabo za vse nas.«

Vsak dan sem čutil težo te napake. Ljudje so me gledali drugače. Otroci so me še vedno pozdravljali na cesti, a odrasli so bili bolj zadržani. Celo cerkveni pevski zbor je začel vaditi manj pogosto.

Nekega večera me je obiskala gospa Marija. »Matej, vem, da nisi hotel nič slabega. Ampak Peter je ponosen človek. Vsi smo ponosni. Včasih nas najmanjša stvar zaboli.«

Tiste noči nisem mogel spati. V glavi so mi odzvanjale besede: spoštovanje, ponos, odpuščanje. Kaj pomeni biti duhovnik v majhni slovenski vasi? Ali res šteje več en stisk roke kot vse molitve in dobra dela?

Odločil sem se, da grem k Petru domov. Njegova žena Silva mi je odprla vrata in me povabila v kuhinjo. Peter je sedel za mizo in strmel skozi okno.

»Peter, oprosti mi. Nisem te hotel užaliti. Bil sem zatopljen v pogovor z Marijo…«

Peter ni dvignil pogleda. »Vem, Matej. Ampak veš, kaj pomeni spoštovanje v tej vasi? Če ga izgubiš pred ljudmi… ga težko dobiš nazaj.«

»Vem. Ampak tudi jaz sem človek. Tudi jaz delam napake.«

Peter je končno pogledal proti meni. »Vsi delamo napake. Ampak ljudje gledajo mene kot zgled. Če jaz ne hodim več k maši… kaj bodo rekli?«

»Peter, prosim te… vrni se v cerkev. Zaradi ljudi. Zaradi skupnosti.«

Dolgo sva sedela v tišini. Silva nama je prinesla čaj in na mizo postavila krožnik potice.

»Veš, Matej… moj oče mi je vedno govoril: ‘Spoštovanje si moraš zaslužiti vsak dan znova.’ Mogoče sva oba pozabila na to.«

Tisti večer sva se razšla brez jasnega odgovora. Naslednjo nedeljo sem stopil pred oltar in odkrito povedal zgodbo o svoji napaki.

»Dragi moji… tudi jaz nisem popoln. Tisti dan sem nehote preskočil nekoga med pozdravi. Prosim vas za odpuščanje – in vas prosim, da odpustite tudi drug drugemu.«

Cerkev je bila tiha kot še nikoli. V zadnji klopi sem zagledal Petra in Silvo. Njegov pogled mi je dal vedeti več kot tisoč besed.

Po maši mi je pristopila stara soseda Anica: »Matej, lepo si povedal. Včasih vsi potrebujemo malo ponižnosti.«

Sčasoma se je življenje vrnilo v stare tirnice – a nekaj se je spremenilo. Ljudje so postali bolj previdni pri besedah in dejanjih; bolj so pazili drug na drugega.

Danes vem: spoštovanje ni nekaj samoumevnega – niti za župnika niti za župana niti za kogarkoli drugega v naši skupnosti.

Včasih se vprašam: Kolikokrat smo že nehote ranili nekoga s svojo nepazljivostjo? In ali znamo priznati napako ter prositi za odpuščanje? Kaj vi mislite – ali smo Slovenci res tako ponosen narod ali pa smo le preveč občutljivi na spoštovanje?