Predala sem vnuka bolnemu sinu. Danes vem, da je bila to moja napaka.

»Ne, mami, danes ga ne morem vzeti. Preveč sem utrujen,« je Marko zajecljal v telefon, njegov glas je bil hripav in zadušen. V ozadju sem slišala televizijo in nekakšno ropotanje. Pogledala sem Nejca, ki se je igral na tleh z lesenimi kockami. Bilo je že pozno, ura je bila skoraj deset zvečer, jaz pa sem bila izmučena. Vnuk je imel vročino in kašljal je že ves dan.

»Marko, prosim te, Nejc je bolan. Potrebuje očeta. Jaz ne vem več, kaj naj naredim. Če ga ne boš vzel zdaj, bom morala poklicati zdravnika,« sem rekla tiho, a odločno.

Na drugi strani je zavladala tišina. Potem je zaslišal vzdih in zamolklo: »Pridi ga pripeljat.«

Tiste besede so mi še danes kot nož v srce. Vzela sem Nejca v naročje, ga zavila v odejo in ga odpeljala k Marku. Ko sem stopila v njegovo stanovanje, me je zadela vonjava po alkoholu in postanem zraku. Marko je stal v trenirki, neobrit, oči so mu bile rdeče. »Daj mi ga,« je rekel in iztegnil roke.

»Marko, si prepričan? Saj veš, da ima vročino…«

»Mami! Daj mi ga!«

Nisem več vztrajala. Nejc je bil že napol v spanju. Poljubila sem ga na čelo in ga predala sinu. Ko sem se vračala domov po prazni ulici, me je stiskalo v prsih. Vedela sem, da nekaj ni prav.

Naslednje jutro me je zbudil telefon. Bila je policija. »Gospa Novak? Vaš sin Marko… prišlo je do incidenta… vaš vnuk Nejc je v bolnišnici.«

Svet se mi je podrl. V bolnišnici so mi povedali, da je Marko ponoči pil in pozabil na Nejca. Mali je padel s postelje in si poškodoval glavo. Zdravniki so rekli, da bo okreval, a jaz si tega nisem mogla odpustiti.

Marko je bil vedno moj ponos in bolečina hkrati. Že kot otrok je bil občutljiv, zaprt vase. Njegov oče – moj mož Jože – je umrl v prometni nesreči, ko je bil Marko star komaj deset let. Od takrat naprej sem bila sama za vse. Delala sem kot prodajalka v Mercatorju in ponoči čistila pisarne, da sva preživela.

Marko se ni nikoli zares pobral po očetovi smrti. V srednji šoli se je začel družiti s slabšo družbo, kmalu so prišli prvi problemi z alkoholom. Jaz pa sem vedno verjela, da bo bolje – da bo ljubezen premagala vse.

Ko se mu je rodil Nejc s Petro – punco iz sosednje vasi – sem upala, da bo postal odgovoren oče. A Petra ga ni mogla več prenašati in ga je zapustila, ko je bil Nejc star dve leti. Od takrat naprej sem jaz skrbela za vnuka skoraj vsak dan.

Tisti večer… še zdaj slišim Markove besede: »Daj mi ga!« In svoj notranji glas: »Ne bi smela.«

Po incidentu so mi socialne delavke rekle: »Gospa Novak, vi ste edina stabilna oseba v Nejcovem življenju.« A jaz sem čutila samo krivdo in sram.

Marka so poslali na zdravljenje zaradi alkoholizma. Prvič me ni hotel videti. Ko sva se končno srečala, mi je rekel: »Zakaj si mi ga pripeljala? Saj veš, kakšen sem.«

Nisem imela odgovora. Jokala sva oba.

Nejc se je počasi pobral. Še vedno ima brazgotino na čelu – opomin na mojo napako. Vsak večer ga gledam, ko spi pri meni v sobi, in se sprašujem: »Sem res dobra babica? Sem res dobra mama?«

V naši vasi ljudje radi govorijo. Nekateri pravijo: »Uboga Olga, toliko je dala skozi.« Drugi šepetajo: »Sama si je kriva.« Najbolj boli tišina med tistimi, ki so mi bili nekoč prijatelji.

Včasih sanjam o Jožetu. V sanjah mi pravi: »Olga, nisi sama kriva za vse.« A ko se zbudim, me spet preplavi občutek odgovornosti.

Marko zdaj živi v skupnosti za odvisnike na Gorenjskem. Piše mi pisma – kratka, polna obžalovanja in upanja. V enem mi je napisal: »Mami, rad bi bil boljši oče kot sin.«

Nejc me včasih vpraša: »Babica, zakaj ne morem k atiju?« Takrat mu rečem: »Ati te ima rad, ampak mora najprej poskrbeti zase.«

Vsak dan znova iščem moč za odpuščanje – sebi in sinu.

Ko sedim ob oknu in gledam dež nad Ljubljano, se sprašujem: »Ali lahko ena napačna odločitev uniči celo življenje? Ali lahko ljubezen res popravi vse? Kaj bi vi naredili na mojem mestu?«