Poroka z moškim, dvajset let starejšim: Lekcija, ki je nisem pričakovala

»Ne razumem, zakaj moraš vedno vse vedeti bolje, Boris!« sem zavpila, ko sem zalučala ključe na kuhinjsko mizo. Bil je tisti tipičen, siv ponedeljek v Ljubljani, ko se megla nikakor ni hotela dvigniti, in tudi v moji glavi je bilo vse zamegljeno. Boris je sedel za mizo, v svoji večni modri srajci, ki jo je nosil že odkar sem ga spoznala. Pogledal me je s tistim utrujenim, skoraj očetovskim pogledom, ki me je včasih pomiril, danes pa me je samo še bolj razjezil.

»Nina, prosim, ne začni spet. Samo predlagal sem, da bi mogoče raje ostala doma danes, saj si videti izčrpana,« je rekel mirno, kot vedno. Njegov glas je bil nizek, topel, a v njem sem začutila tisti ton, ki me je vedno spomnil, da sem zanj še vedno otrok.

Ko sem ga spoznala, sem bila še dijakinja na gimnaziji Poljane. On je bil profesor na fakulteti, prijatelj mojega očeta. Vse moje sošolke so sanjale o maturantskem plesu, jaz pa sem sanjala o njem – o njegovih zgodbah iz mladosti, o tem, kako me je znal poslušati, ko me nihče drug ni. Ko me je povabil na kavo, sem mislila, da sanjam. Ko me je poljubil, sem bila prepričana, da sem našla svojo usodo.

Moja mama je bila prva, ki je dvignila obrvi. »Nina, si prepričana, da veš, kaj delaš? On je skoraj toliko star kot tvoj oče!« je rekla, ko sem ji povedala, da se bova poročila. Oče je molčal, a v njegovih očeh sem videla zaskrbljenost. Prijateljice so me gledale kot eksota – nekatere so mi zavidale, druge so me obsojale. A jaz sem bila zaljubljena. Boris mi je obljubil, da bo vedno skrbel zame, da bom lahko študirala, da mi ne bo treba skrbeti za denar. In res je bilo tako. Prvi dve leti sem živela kot v mehurčku – študirala sem psihologijo, hodila na večerje v restavracije, ki si jih sama nikoli ne bi mogla privoščiti, in potovala z njim po Evropi.

A potem so se začele razpoke. Najprej majhne, skoraj nevidne. Ko sem hotela s prijateljicami na morje, je rekel: »Nina, saj veš, da ti ne zaupam, da boš sama tam. Svet je nevaren.« Ko sem hotela na koncert, je rekel: »Saj veš, da ne maram gneče. Zakaj ne bi raje ostala doma in gledala film?« Ko sem hotela na prakso v tujino, je rekel: »Zakaj bi šla? Saj imaš vse tukaj.«

Sprva sem mislila, da je to ljubezen. Da me želi zaščititi. A počasi sem začela izgubljati sebe. Moje prijateljice so se oddaljile, ker sem vedno izbirala njega. Moja mama je obupala nad mano, oče je postal še bolj tih. Vse bolj sem bila sama – v veliki hiši na obrobju Ljubljane, kjer je Boris delal do poznih ur, jaz pa sem sedela v dnevni sobi in gledala v prazno.

Nekega večera, ko sem praznovala 23. rojstni dan, sem sedela za mizo, obkrožena z njegovimi prijatelji – vsi so bili starejši od mene za vsaj deset let. Pogovarjali so se o politiki, o stvareh, ki jih nisem razumela, in se šalili na račun »mladih, ki nič ne vedo o življenju«. Boris me je pogledal in rekel: »Nina, povej, kaj si ti misliš o tem? Saj si še vedno naivna, ampak mogoče imaš kakšno zanimivo idejo.« Vsi so se zasmejali. Počutila sem se kot otrok, ki ga postavijo na oder, da bi zabaval odrasle.

Tisto noč sem prvič pomislila, da sem naredila napako. Da sem prodala svojo mladost za občutek varnosti, ki pa je bil v resnici kletka. Ko sem mu to omenila, je rekel: »Nina, ti si še premlada, da bi razumela, kaj je resnično pomembno v življenju. Ljubezen ni samo strast, je tudi odgovornost.«

Začela sem se upirati. Prijavila sem se na prakso v Maribor, brez njegove vednosti. Ko je izvedel, je bil besen. »Kako si si drznila to narediti brez mene? Saj sem ti rekel, da ni varno!« je kričal. Prvič sem mu vrnila: »Nisem tvoja hči, Boris! Sem tvoja žena!«

Tistega večera sem spakirala kovček in odšla k mami. Sedela sem v njeni kuhinji, pila čaj in jokala. Mama me je objela in rekla: »Nina, vedno sem vedela, da boš našla svojo pot. Samo upala sem, da ne boš preveč ranjena.«

Naslednjih nekaj mesecev je bilo najtežjih v mojem življenju. Boris me je klical, pošiljal rože, pisal dolga pisma. Prijatelji so mi govorili, naj mu dam še eno priložnost. A v meni je nekaj umrlo. Spoznala sem, da sem vsa ta leta živela njegovo življenje, ne svojega. Da sem se odpovedala svojim sanjam, ker sem verjela, da je ljubezen žrtev.

Začela sem znova. Najela sem majhno garsonjero v Šiški, našla delo v vrtcu, kjer sem se počutila koristno. Počasi sem obnavljala stike s prijateljicami, ki so me sprejele nazaj, čeprav so bile sprva zadržane. Mama mi je pomagala, kolikor je lahko, oče je bil ponosen name, čeprav tega ni znal povedati na glas.

Boris me je še dolgo iskal. Pisal mi je, da me pogreša, da brez mene nima smisla. A jaz sem vedela, da se ne morem več vrniti. Da moram najprej najti sebe, preden lahko ljubim kogarkoli drugega.

Danes, ko gledam nazaj, se sprašujem: Zakaj sem potrebovala toliko časa, da sem spoznala, da ljubezen ni lastništvo? Da ni žrtev, ampak svoboda? Bi lahko bilo drugače, če bi poslušala svojo mamo, če bi bolj zaupala vase? Mogoče. A vem, da sem danes močnejša, kot sem bila kdajkoli prej. In čeprav me je ta izkušnja zaznamovala, sem hvaležna zanjo – ker sem skozi bolečino našla svojo vrednost.

Včasih se vprašam: Koliko žensk v Sloveniji še vedno verjame, da morajo žrtvovati sebe za ljubezen? In koliko nas bo še potrebovalo leta, da bomo spoznale, da smo vredne več?