Pes, ki me je izvlekel iz izgorelosti: kako mi je v Ljubljani spremenil življenje

Vlekel me je po stopnišču navzdol, kot da bi mu gorelo pod tačkami. Njegova mokra dlaka mi je drsela pod prsti, ko sem ga poskušala zadržati, na sivih ploščicah pa je bila tanka sled krvi. Iz hodnika je zasmrdelo po razlitem čistilu in postanem dimu iz sosedove kuhinje. Zunaj so tulile sirene, on pa je rinil proti vhodnim vratom, kot da nekdo čaka. Nisem vedela, ali bo izginil ali se bo zgodilo še kaj hujšega.

Do tistega večera sem bila že mesece nekdo, ki samo še funkcionira. Budilka, LPP, pisarna, ekran, domov, postelja. Izgorelost je pri meni izgledala banalno. Ni bilo dramatičnega zloma, samo nenehna teža v prsih in občutek, da mi glava gori, telo pa je prazno. V službi v klicnem centru v BTC-ju sem se smehljala v slušalko, ko sem v resnici štela minute do konca izmene. Ko sem prišla v najeto garsonjero v Šiški, je zadišalo po hladnem olju iz radiatorja in po postani kavi, ki sem jo zjutraj pozabila na pultu. Včasih sem se usedla na tla, ker se mi ni dalo niti do kavča.

Tistega dne sem se vrnila pozno, ker je sodelavka zbolela in sem morala ostati še dve uri. Šef je rekel, da razume utrujenost, potem pa dodal, da je to „samo obdobje“. Na poti domov je deževalo drobno, tisto ljubljansko pršenje, ki ti zleze pod ovratnik. Na postaji pri Tivoliju sem stala med ljudmi, ki so gledali v telefone, in se počutila kot okvara v sistemu. Ko sem odklenila vhod v blok, sem v kotu pri nabiralnikih zagledala psa. Ne mladička, ne simpatičnega instagram psa. Mešanec, srednje velik, z razcefranimi ušesi in očmi, ki so bile preveč budne. Dlaka mu je bila peskasto rjava, na gobcu pa je imel temnejšo senco, kot da je ves čas malo umazan.

Najprej sem ga hotela ignorirati. Ne zato, ker bi bila brez srca, ampak ker nisem imela moči za še eno skrb. V glavi sem že računala položnice, ogrevanje, najemnino, in tisti mesec sem bila spet v minusu. Pa še lastnica stanovanja mi je pred dvema tednoma jasno rekla: „Brez živali, Tanja. Sosedje se pritožujejo.“ Tudi če bi hotela, nisem smela.

Pes je vstal, ko sem šla mimo. Ni lajal. Samo sledil mi je do dvigala. Ko sem pritisnila gumb, je z nosom potisnil mojo roko, kot da preverja, ali sem resnična. Njegov smrček je dišal po mokrem asfaltu in po nečem kovinskem, kot kri ali rja. V dvigalu je stal čisto ob meni. Čutila sem njegovo toploto skozi hlače, kot mali radiator. Ko sem odprla vrata v tretjem nadstropju, je šel za mano na hodnik, kot da je to njegov dom.

V tistem trenutku sem naredila prvo stvar, ki je nisem načrtovala. Namesto da bi ga odgnala, sem poklicala zavetišče Gmajnice. Bila je skoraj deseta zvečer. Dež je še vedno padal, po hodniku pa je od nekod zadišalo po ocvrti čebuli. Na drugi strani so mi povedali, da so polni in da lahko pridejo šele naslednji dan. „Če ga lahko zadržite do jutra,“ je rekla ženska, „bi bilo super.“

Zadržite. V stanovanju, kjer je bilo prepovedano.

Sedež v moji glavi je kričal, da je to neumno. A pes se je usedel pred moja vrata in samo dihal. Tisto počasno, globoko dihanje, ki te nehote umiri. Ko sem odklenila, je zdrsnil noter in se zvil pri radiatorju. Slišala sem njegov izdih, kot da se po dolgem času končno sprosti. Jaz pa sem stala s ključi v roki in prvič po mesecih nisem šla takoj pod tuš ali v posteljo.

Tisto noč sem spala slabo. Ne zaradi njega, ampak zaradi strahu, da bo soseda Maja s četrtega nadstropja spet hodila po hodniku in vohljala za kršitvami hišnega reda. Ob dveh zjutraj sem se zbudila, ker je pes tiho zacvilil. Ko sem prižgala luč, sem videla, da ima na tački razpoko in da je na moji stari brisači majhna rdeča lisa. Vonj po krvi se je premešal z detergentom, ki sem ga razlila, ko sem panično iskala prvo pomoč. Dotaknila sem se njegove tačke. Trznil je, potem pa mi pustil. Njegova koža je bila topla, utrip pod blazinico pa hiter.

Zjutraj sem ga peljala k veterinarju na Viču. Druga nepreklicna odločitev. Ne zato, ker bi bila pogumna, ampak ker me je bilo groza, da se mu vname. V denarnici sem imela ravno za mesečno vozovnico in nekaj kovancev. V ambulanti je zadišalo po razkužilu in mokri dlaki. Veterinarka, Petra, je pogledala rano in rekla, da je verjetno stopil na steklo. Ko mi je omenila strošek, sem začutila, kako mi gre slabost v grlo. „Lahko plačate na obroke,“ je rekla, ko je videla moj obraz.

Ko je pes dobil povoj, je bil videti še bolj izgubljen, a je hodil ob meni, kot da sva ekipa. Na poti domov na avtobusu je zaspal z glavo na mojem čevlju. Čutila sem njegovo težo in mirno toploto, in nekaj v meni se je zlomilo. Ne v smislu panike, ampak v smislu, da se nisem več mogla pretvarjati, da zmorem vse sama.

Soseda Maja me je ujela na hodniku. „Tanja, a ti imaš psa?“ Njena roka je bila že na telefonu. Z njenega puloverja je dišalo po cigaretnem dimu in po težkem parfumu.

„Samo do danes,“ sem rekla, čeprav nisem verjela.

Pes je stopil med naju in se usedel. Ni renčal. Samo gledal jo je, mirno. Maja je nenadoma utihnila. „A je poškodovan?“ je vprašala, tišje.

To je bil prvič, da je z mano govorila kot človek, ne kot nadzornica. Povedala sem ji za steklo in veterinarja. Namesto da bi me prijavila lastnici, mi je prinesla staro pasjo odejo. „Moj Bojan je imel psa, preden je umrl,“ je rekla, kot da jo je sram. „Samo… da ne boš imela vsega na tleh.“

Pes je povohal odejo in se vanjo zvil. Tisti vonj po tujem stanovanju, po starih časih in po detergentih, je napolnil moj mali prostor. Maja je še vedno gledala psa, kot da se spominja nečesa, kar je mislila, da je pokopano.

Naslednje tedne sem živela v logistični vojni. Služba je zahtevala nadure. Pes ni mogel biti sam deset ur. Nisem imela avta. Včasih sem tekla iz BTC-ja na avtobus, da sem ga peljala ven, preden se je stemnilo. Zunaj je bila zima, tista vlažna ljubljanska zima, ko mraz ni oster, ampak se ti prilepi na kosti. Na sprehodih ob Savi je pihal veter, ki je nosil vonj po mokrem listju in po dimu iz hiš. Pes je vlekel proti travi, jaz pa sem včasih komaj stala pokonci.

V meni je rasla jeza. Na njega, ker mi je vzel zadnje drobce energije. Na sebe, ker sem ga sploh spustila notri. In hkrati sem se ga oklepala. Ko sem sedela na tleh in mi je glava brnela od preveč klicev, je prišel in mi položil brado na koleno. Njegova dlaka je bila groba, malo mastna, in ko sem jo božala, sem se spomnila, da imam roke. Da še vedno čutim.

Tretja nepreklicna odločitev je prišla nenadoma. Lastnica mi je poslala sporočilo, da je Maja nekaj omenila o psu. Srce mi je padlo v želodec. Lahko bi lagala. Lahko bi ga tisti dan oddala v zavetišče in se pretvarjala, da je bila to samo noč. Ampak tisto jutro sem videla, kako pes sedi pri vratih, ko sem si oblačila jakno. Ni prosil. Samo čakal.

Poklicala sem šefa in rekla, da ne morem več delati nadur. Rekel je, da to ni mogoče. Da je ekipa majhna. Da so cilji. Jaz pa sem prvič v življenju rekla: „Potem pa dam odpoved.“ Roke so se mi tresle, ko sem odložila telefon. V kuhinji je smrdelo po zažganem toastu, ker sem ga pozabila v toasterju. Pes je prišel do mene in se naslonil na moje noge. Njegovo srce sem čutila skozi rebra, enakomerno in trmasto.

Z odpovedjo je prišla panika. Kako bom plačala najemnino? Kako veterinarja? Petra mi je že rekla, da bo moral na kontrolo. Maja mi je pomagala po svoje. Povedala mi je za soseda Luka, ki občasno sprehaja pse za drobiž. Luka je bil študent, vedno v kapuci, in najprej me je gledal, kot da sem še ena tečna gospa iz bloka. Potem je pes skočil k njemu in mu polizal roko. Luka se je zasmejal. „Ta je pa karakter,“ je rekel. Od takrat je dvakrat na teden prišel ponj, ko sem šla na razgovore.

In potem je prišla kriza. Ne moja, njegova.

Bilo je pozno popoldne, ko sem ga peljala ven pred blok. Sneg je začel naletavati, tisti moker sneg, ki se takoj spremeni v brozgo. Na parkirišču je nekdo pustil odprta vrata od avtomobila, pes pa je nenadoma trznil. Preden sem dojela, je stekel med avtomobile. Slišala sem zaviranje, kovinski krik in potem udarec.

Čas se je raztegnil. Tekla sem, zdrsnila na brozgi in padla na kolena. Na dlaneh sem začutila ledeno vodo in droben pesek. Pes je ležal ob robniku, oči široke, dihanje hitro, kot bi se dušil. Vonj po izpušnih plinih in po topli gumi mi je zalil nos. Nekdo je kričal, nekdo je rekel, da bo poklical policijo, jaz pa sem samo ponavljala njegovo ime, ki sem mu ga dala šele pred kratkim: Runo.

V veterinarski kliniki so me vprašali za podatke, za podpis, za plačilo. Birokracija tudi tam. Runo je bil na mizi, priklopljen, jaz pa sem stala v mokri bundi in se tresla. Petra je prišla ven in rekla, da ima notranje krvavitve in da bo operacija draga. Beseda „draga“ je v tistem trenutku zvenela kot sodba.

Imela sem dve možnosti. Reči ne in ga pustiti. Ali reči da in se potopiti v dolgove. V meni je bilo nekaj grenkega, utrujenega, ki je hotelo pobegniti. Ampak potem sem se spomnila, kako je spal z glavo na mojem čevlju na avtobusu. Kako je stal med mano in Majo. Kako me je prisilil, da sem priznala, da ne zmorem več živeti kot stroj.

Rekla sem da.

Ko sem čakala, sem sedela na plastičnem stolu. Zrak je smrdel po razkužilu in po mokrih plaščih ljudi, ki so tudi čakali. V roki sem držala telefon in prvič po dolgem času poklicala osebno zdravnico. Ne zaradi runa, zaradi sebe. Rekla sem ji, da ne spim, da se mi vrti, da jokam brez razloga. Na drugi strani je bila tišina, potem pa je rekla: „Tanja, to je izgorelost. Pridite. Uredili bomo napotnico, če bo treba tudi psihologa. ZZZS ni hiter, ampak začeti morate.“

To je bila četrta odločitev, ki je nisem mogla več preklicati. Prositi za pomoč.

Runo je preživel operacijo. Ni bilo čudeža. Okrevanje je bilo dolgo. Nekaj časa ni smel na stopnice, jaz pa sem ga nosila po bloku, čeprav me je bolel križ. Njegovo telo je bilo težko, toplo, in ko sem ga držala, sem čutila, kako mi pot teče po hrbtu. Včasih sem mu zvečer masirala tačko, kjer je imel staro rano. On je zatisnil oči in izdihnil, kot da mi zaupa bolj, kot jaz zaupam sebi.

Finančno sem se komaj pobirala. Plačevala sem obroke kliniki. Iskala sem novo službo, bolj normalno. Našla sem delo v manjši pisarni v Kranju, kjer so bili urniki človeški. To je pomenilo selitev. Lastnica v Šiški je itak rekla, da psa ne bo tolerirala. Spakirala sem v škatle iz Hoferja in se preselila v starejše stanovanje blizu centra Kranja, kjer so dovolili živali, a je bila najemnina višja. V zameno sem imela mir. In balkon, kjer je Runo rad ležal, ko je dišalo po pomladi in po sosedovem kosilu.

Maja mi je zadnji dan v Ljubljani prinesla vrečko pasjih priboljškov. „Ne bom rekla, da mi boš manjkala,“ je rekla, in v očeh se ji je nekaj zalesketalo. „Ampak… dobro si naredila.“

Nisem se počutila kot junakinja. Še vedno sem imela dneve, ko sem bila prazna. Ko me je strah, da bom spet zgorela. Ampak zdaj, ko se mi začne vrteti v glavi od preveč, me Runo pogleda in gre proti vratom. Ne pusti mi, da ostanem na tleh predolgo. Včasih me to razjezi. Včasih sem mu hvaležna. Vedno pa je resnično.

Ko zvečer leži ob meni, slišim njegovo enakomerno dihanje. Toplota njegovega hrbta mi gre v dlan, kot da mi nekdo vrača utrip. In se vprašam nekaj, kar me še vedno boli: ali smo odgovorni za bitja, ki nam rešijo življenje, tudi ko nas to stane več, kot smo mislili, da lahko damo? Bi vi ostali, če bi vedeli, da vas bo zvestoba finančno in psihično skoraj zlomila?