Ob petih zjutraj pred blokom v Celju sem držala krvavo povodec in čakala, da se sin oglasi

Ob petih zjutraj je Piko z zobmi zagrabil povodec in me vlekel čez mokre ploščice pred blokom v Celju, ko sem na njegovem ušesu opazila zasušeno kri. Iz temnega parkirišča je prišel zvok zaviranja, nekdo je zaklel, pes pa je zacvilil in se stisnil k moji nogi. Z rokami sem ga tipala po vratu, da bi našla rano, in v istem trenutku sem vedela, da se bo nekdo pojavil ali pa bo izginil še zadnji košček miru, ki mi je ostal.

Nikoli si nisem mislila, da bom postala tista tašča, ki se vmeša. V naši družini smo imeli pravilo. Zakon je zakon, otrok je odrasel, naj si uredijo sami. Jaz sem to pravilo ponavljala kot molitev, posebej po tem, ko je moj mož umrl in sem ostala sama v trosobnem stanovanju, ki je bilo preveliko in pretiho. A krivda iz preteklosti se ne pusti ukrotiti. V meni je živela kot tisti vonj po postanem dimu v stopnišču bloka, ki se ga ne znebiš niti po pranju z belilom.

Moj sin Mark je bil vedno miren. Včasih preveč. Njegova žena Nina… ne, v resnici ji je ime Sanne, ampak v Celju so jo vsi klicali kar Saša, ker je bila Nizozemka in je ime zvenelo tuje. Že od začetka je bilo med nama napeto. Ne zaradi jezika. Govorila je solidno slovensko. Bolj zaradi načina, kako je gledala svet. Vse je bilo pri njej dogovor, meja, spoštovanje prostora. Jaz sem pa prišla iz generacije, kjer je pomoč pomenila, da si kar prišel, skuhal juho in pospravil, tudi če te nihče ni prosil.

Ko mi je Mark nek večer po telefonu rekel, da razmišlja o ločitvi, me je zabolelo v prsih, kot bi mi nekdo stisnil rebra. Slišala sem ga, kako diha. Tisti utrujeni izdih, ko človek ne ve več, ali je še v hiši ali že na ulici. In jaz sem naredila prvo nepopravljivo stvar. Naslednje jutro sem šla k njima v Ljubljano brez napovedi.

Na LPP-ju sem stala z vrečko iz Hoferja, v kateri so bili njemu najljubši piškoti in ena predraga kava, ki sem si je komaj privoščila. Najemnina v Celju se je dvignila, položnice za ogrevanje so bile pozimi brutalne, jaz pa sem imela le vdovsko pokojnino in občasno čiščenje stopnišč v dveh blokih. Ko sem prišla do njunega stanovanja, sem zavohala dva vonja. Prvi je bil sveže kuhan espresso. Drugi pa kisla nota po mokri pasji dlaki, ki se je mešala z detergentom za tla.

Vrata mi je odprla Sanne. Imela je podočnjake in lase spete v neurejen čop. Za njenimi nogami je stal pes, ki ga prej nisem nikoli videla. Srednje velik mešanec, žimast, s krivim repom in belkasto brazgotino čez smrček. Ni bil mladič, a je imel tiste oči, ki te držijo, kot da te poznajo.

„To je Piko,“ je rekla Sanne suho. „Iz zavetišča. Mark ga je vzel prejšnji teden.“

Mark je stal v kuhinji, roke so se mu tresle, ko je nalival vodo v kozarec. Jaz sem se zavedla, da je pes v hiši, kjer je že tako vse na robu. In namesto da bi rekla: „Kako lepo,“ sem izustila: „A zdaj pa še pes?“

To je bila moja druga napaka, ki se je kasneje izkazala za odločilno. Videla sem, kako se je Sanne zravnala. Kot da sem jo udarila. Mark pa je samo rekel: „Mami, ne začni.“

Ko sem se tisti dan vrnila v Celje, me je glodala krivda. V meni se je vrtel stavek, ki sem ga rekla. In še nekaj drugega. Markov pogled. Ni bil jezen. Bil je prazen. Takšen, kot ga je imel moj mož zadnje mesece pred smrtjo, ko je vse nosil sam.

Čez tri dni me je Mark poklical. „Mami, a lahko Piko za nekaj časa pride k tebi?“

„Kaj?“ sem rekla. „Jaz imam blok. Pes. Sosedje. In jaz imam delo.“

„Sanne je rekla, da ga ne more več. Jaz pa… jaz ne vem, kje bom spal,“ je izdavil. „Prosim.“

Tretja nepopravljiva odločitev je prišla iz mene, še preden sem jo premislila. „Pripelji ga. Ampak samo začasno.“

Ko je Piko prvič stopil v moje stanovanje, je najprej povohal prag. Vonjal je staro volno preproge, vonjal je zrak, v katerem je bil še vedno vonj po mojem možu, po njegovem aftershavu in po zdravilih, ki so ostala v omari. Piko je z nosom dregnil v vrata spalnice in nato tiho zacvilil.

„Ne,“ sem mu rekla. „Tja ne greš.“

Seveda je šel. Ne takoj, ampak počasi. Ko sem ga hotela zadržati, sem mu položila roko na hrbet. Pod prsti sem čutila grobo dlako in napetost mišic. Ustavil se je in se mi naslonil na dlan. Prvič po dolgem času sem se zavedla, da se dotikam živega bitja, ki ni človek in ne zahteva razlage.

Prvi teden je bil pekel. Piko je ponoči hodil po stanovanju in praskal po vratih. Soseda iz spodnjega nadstropja, gospa Tanja, mi je naslednje jutro na stopnišču rekla: „Če bo tako lajanje, bom klicala upravnika.“ Imela je vonj po čebuli in mehčalcu, takšnem, ki te zbode v nos. Jaz sem samo kimala, ker nisem imela moči za prepir.

Veterinar v Celju mi je že pri prvem obisku povedal, da ima Piko vnetje ušesa. Račun je bil skoraj polovica moje pokojnine. V ambulanti je smrdelo po razkužilu in mokrem kovinskem pultu. Piko se je tresel, jaz pa sem podpisala in plačala, čeprav sem vedela, da bom morala ta mesec varčevati pri hrani.

„Zakaj ste ga vzeli, če nimate?“ me je veterinarska sestra vprašala preveč neposredno.

„Nisem ga vzela,“ sem rekla. „Prišel je.“

In res je prišel. Ne samo v stanovanje, ampak v moj ritem. Zjutraj me je zbudil s svojim dihanjem. Ležal je ob kavču, kamor sem si prestavila odejo, ker v spalnici nisem mogla spati. Slišala sem, kako mu zrak šumi skozi nos, kako se mu prsni koš dviga in spušča. Ko sem mu položila roko na rebra, sem čutila njegovo toploto in enakomeren utrip, kot tiho uro.

Začela sem hoditi ven. Ne zato, ker sem hotela, ampak ker je moral. V Celju so bile tiste jesenske megle, ki se primejo obleke in ti zmočijo lase. Na Savinjskem nabrežju je dišalo po mokrem listju in po dimu iz hiš, ki so že kurile. Piko je vedno vlekel proti parku, kjer je bilo več ljudi. Jaz pa sem se raje držala robov, da me nihče ne bi ustavil.

A me je. Gospa Tanja. Enkrat je bila tudi ona zunaj, z vrečko iz Mercatorja. Piko je stekel do nje in ji z nosom potisnil roko, kot da jo pozna. Tanja se je zasmejala. Prvič sem jo slišala, da se smeji.

„No, ta pa ima karakter,“ je rekla in ga pobožala po glavi. Jaz sem jo gledala, kako se ji obraz zmehča.

„Ne vem, če bo ostal,“ sem rekla.

„Saj vidiš, da je že ostal,“ je odgovorila.

Ta stavek me je razjezil. Ker je bil res. In ker je pomenil, da sem spet odgovorna za nekaj, česar nisem izbrala.

Mark se je medtem oglašal redko. Ko je prišel, je bil živčen. Vedno je gledal v telefon. Enkrat je sedel na mojem kavču, Piko pa mu je položil glavo v naročje. Mark je kar naenkrat zajokal. Ne glasno. Samo solze so mu tekle. Jaz sem hotela reči: „Saj bo,“ ampak mi je v grlu obtičalo.

„Mami,“ je rekel. „Sanne je rekla, da sem jo dušil. Da sem bil vedno med njo in tabo.“

Tukaj bi morala reči: „Pretirava.“ Namesto tega sem se spomnila vseh svojih klicev, vseh nasvetov, vseh obiskov brez vprašanja. Spomnila sem se, kako sem mu kot otroku vezala čevlje še, ko je že znal sam.

In naredila sem četrto nepopravljivo odločitev. „Mark, jaz sem šla predaleč,“ sem rekla. „In če hočeš, da se poskusiš pobotati, bom jaz stopila nazaj. Ampak res.“

To ni bila le obljuba. To je bila odpoved mojemu načinu ljubezni.

Naslednji mesec sem se držala. Nisem klicala. Nisem pošiljala sporočil. Piko je bil moj ventil. Ko me je zagrabila panika, sem ga prijela za ovratnico in šla ven, tudi če je deževalo. Dež je v Celju zna biti umazan. Kaplje so na pločniku naredile temne madeže, zrak pa je imel kovinski vonj po mokrem asfaltu.

Potem je prišla tista noč, s katero sem začela. Piko je bil nenavadno nemiren. Vlekel je povodec in cvilil. Ko sva prišla pred blok, je nenadoma skočil proti parkirišču. Tam sta stala dva moška. Eden je brskal po tujem avtu. Ko je Piko zalajal, je drugi zamahnil z roko. Slišala sem top udarec. Piko je odskočil in zacvilil. Na ušesu mu je tekla kri.

Zmrznila sem. Najprej sem hotela pobegniti. Jaz, ki sem vedno govorila o pravičnosti, sem hotela samo zapreti vrata in se pretvarjati, da nisem videla. Potem pa je Piko spet zalajal, bolj hripavo, in se postavil predme. Čutila sem, kako se mi tresejo kolena. V nos mi je udaril vonj po krvi, železast in topel.

Vztrajala sem. Poklicala sem policijo. Prsti so mi drseli po telefonu, ker so bili mokri od dežja in Pikovih krvavih dlak. To je bila peta nepopravljiva odločitev. Tudi če bi si kasneje premislila, bi bilo prepozno.

Policija je prišla hitro. Modre luči so se odbijale od fasade bloka. Moška sta zbežala, a enega so ujeli na koncu ulice. Jaz sem stala tam, s povodcem v roki, in se zavedala, da mi srce razbija kot noro. Piko je dihal pospešeno. Njegov topel bok se je dotikal moje noge.

Ko sem ga peljala na veterinarsko dežurstvo, sem sedela v avtu s sosedom Bojanom, ker sama nimam izpita. Bojan je sicer vedno godrnjal, a je tisto noč samo rekel: „Drži ga, gospa.“ V avtu je smrdelo po bencinu in po mokri pasji dlaki. Jaz sem Piku držala glavo v naročju. Njegova ušesa so bila hladna, a telo vroče.

Račun je bil spet visok. Spet sem stisnila zobe. Domov sem prišla z občutkom, da sem padla v luknjo brez dna. In prvič sem priznala sama sebi, da ne gre več samo za psa. Gre za to, da sem v življenju prevečkrat molčala, ko bi morala ukrepati. In prevečkrat govorila, ko bi morala poslušati.

Naslednji teden sem šla k svoji osebni zdravnici. To je bila šesta nepopravljiva odločitev. Ne zaradi psa, sem si lagala, ampak zaradi sebe. V čakalnici je bilo toplo, radiatorji so ropotali, v zraku je bil vonj po razkužilu in po starih plaščih. Zdravnici sem rekla, da ne spim, da imam tesnobo, da me duši krivda. Ona me je vprašala o ZZZS napotnici za psihologa. Ko mi je razložila čakalne dobe, sem se skoraj zasmejala. Tudi za dušo moraš čakati.

Mark je medtem poslal sporočilo. „Sanne je pripravljena na pogovor. A bi lahko prišla, ampak… prosim, da ne začneš.“

Šla sem. Z vlakom. V Ljubljani je pihal mrzel veter, ki ti zleze pod šal. Na postaji je dišalo po bureku in po izpušnih plinih. Ko sem prišla do njunega stanovanja, sem imela v sebi kepo. Ne jeze. Strahu.

Sanne mi je odprla. Pogledala je Pika, ki sem ga tokrat pripeljala s sabo, ker ga nisem imela kam dati. Pes je takoj šel k njej in ji polizal prste. Ona je obstala. Mark je stal za njo in gledal naju, kot da čaka eksplozijo.

„Ne bom ti razlagala, kaj si narobe naredila,“ je rekla Sanne tiho. „Samo… ne morem več živeti v hiši, kjer nisem prva družina.“

Jaz sem pogoltnila. Piko je sedel ob moji nogi. Čutila sem njegovo težo, kot sidro.

„Prav imaš,“ sem rekla. „Jaz sem mislila, da pomagam. V resnici sem si lajšala svojo krivdo. Da sem ostala sama. Da sem izgubila moža. Da sem se bala, da bom odveč.“

Nisem se opravičevala lepo. Nisem bila heroina. Bila sem utrujena ženska, ki se je učila molčati.

Mark je prišel do mene in me prijel za ramo. Njegova roka je bila težka. Prvič po dolgem času sem čutila, da me ne odriva. Sanne je sedla. Piko je legel med nas, kot da ve, da mora biti tam. Njegovo dihanje je napolnilo tišino.

Nič se ni čudežno popravilo. Mark in Sanne sta šla na svetovanje. Ne vem, ali bosta ostala skupaj. Jaz sem se preselila v manjše stanovanje v istem bloku, ker si velikega nisem več mogla privoščiti. To je bila sedma nepopravljiva odločitev, narejena tudi zaradi Pika. V manjšem stanovanju sem lažje plačala stroške in imela več časa za sprehode.

Piko je ostal pri meni. Ne zato, ker bi bila to idealna rešitev, ampak ker je bila edina, ki sem jo lahko nosila. Še vedno se včasih razjezim, ko mi z mokrimi tacami stopi na sveže pomita tla. Še vedno me je strah, kaj bo, če zboli, ker vem, koliko stane veterinar. Ampak ko ponoči zaslišim njegovo mirno dihanje in začutim toploto ob svojih stopalih, se spomnim, da se odgovornost ne začne pri popolnosti. Začne se pri tem, da ostaneš.

In zdaj vas vprašam: kje je meja med ljubeznijo in vmešavanjem, med zvestobo otroku in spoštovanjem njegove družine? Bi vi zaradi nekoga, ki vas potrebuje, znali stopiti nazaj, tudi če vas boli?