Noč, ko sem izgubila Emo: Izpoved babice, razpete med krivdo in odpuščanjem

»Marija, zakaj nisi prej poklicala? Zakaj?« je kričala moja hči Petra, ko je vdrla v mojo dnevno sobo, še v pižami, z razmršenimi lasmi in solzami v očeh. Ema je ležala na kavču, bleda kot stena, njene ustnice so bile modrikaste, dihala je plitko. V tistem trenutku sem se počutila, kot da mi je nekdo iztrgal srce iz prsi. Vse, kar sem zmogla, je bilo šepetati: »Nisem vedela, da je tako hudo. Mislila sem, da je samo prehlajena…«

Tisto noč sem se zbudila ob treh zjutraj, ker sem zaslišala tiho stokanje iz Emeine sobe. Ko sem odprla vrata, sem jo zagledala, kako se zvija v bolečinah, njen obraz je bil prepoten, roke so se ji tresle. »Babica, boli me trebuh,« je komaj izdavila. Prva misel je bila, da je pojedla preveč tistih mojih slivovih cmokov, ki jih je tako oboževala. Prinesla sem ji čaj, jo pokrila in ji obljubila, da bo zjutraj bolje. Nikoli si ne bom oprostila, da nisem takoj poklicala zdravnika.

Ko je Ema začela bruhati in je postajala vse bolj omotična, sem končno zgrabila telefon. Petra in njen mož Matej sta pridrvela v pižamah, Petra je bila vsa iz sebe. »Mama, kako si lahko tako neodgovorna? Saj veš, da ima Ema občutljiv želodec!« je vpila name, medtem ko je Matej že klical rešilca. V tistem trenutku sem se počutila, kot da sem izgubila vse, kar mi je bilo sveto. Vnukinja, ki sem jo imela najraje na svetu, je ležala pred menoj, jaz pa sem bila kriva, ker ji nisem pravočasno pomagala.

V bolnišnici so ugotovili, da ima Ema akutno vnetje slepiča. Zdravniki so rekli, da je bila operacija nujna in da je bila vsaka minuta pomembna. Petra me ni niti pogledala, ko so odpeljali Emo na operacijo. Sedela sem na trdi plastični klopi na hodniku in si grizla ustnice do krvi. V glavi so mi odmevale Petine besede: »Nikoli več ne boš pazila na Emo!«

Ko so zdravniki prišli iz operacijske dvorane in rekli, da je Ema zunaj nevarnosti, sem prvič po dolgih urah zajokala. Jokala sem kot otrok, tiho, sram me je bilo pred vsemi. Petra in Matej sta bila ob Emini postelji, jaz pa sem ostala zunaj, kot tujec. Ko sem se hotela približati, me je Petra ustavila z ledenim pogledom. »Pusti nas pri miru, mama. Dovolj si naredila.«

Tiste dni sem bila sama doma. Hiša je bila nenavadno tiha, brez Emeinega smeha, brez njenih vprašanj, zakaj je nebo modro in zakaj ptice pojejo. Vsak zvok je bil preglasen, vsak spomin preveč boleč. Hodila sem po stanovanju in gledala njene risbice, ki jih je pustila na mizi, njen plišasti medvedek je sameval na kavču. Vse me je spominjalo na tisto noč, na mojo napako, na krivdo, ki me je dušila.

Soseda Anica je prišla na obisk, prinesla je potico in me poskušala potolažiti. »Marija, vsakemu se lahko zgodi. Saj si naredila, kar si mislila, da je prav. Ne bodi tako stroga do sebe.« Ampak kako naj si oprostim, če mi lastna hči ne more? Kako naj si oprostim, če sem skoraj izgubila Emo?

Minili so tedni, preden sem spet videla Emo. Petra me je ignorirala, ni odgovarjala na moje klice, niti na sporočila. Vsak dan sem hodila mimo njihove hiše, upala sem, da bom vsaj za trenutek uzrla Emo skozi okno. Ko sem jo končno srečala na igrišču, je stekla k meni in me objela. »Babica, pogrešala sem te!« je rekla in me pogledala s tistimi velikimi, iskrenimi očmi. V tistem trenutku sem začutila, da mi je Ema odpustila, čeprav jaz sebi še vedno nisem mogla.

Petra je stala ob robu igrišča, roke prekrižane, obraz trd kot kamen. Pristopila sem k njej, srce mi je razbijalo. »Petra, oprosti mi. Nisem hotela…« sem začela, a me je prekinila. »Mama, ne morem še. Preveč me je strah, da bi se kaj takega ponovilo. Ema te ima rada, ampak jaz… jaz še ne morem.«

Tisti večer sem sedela na balkonu in gledala v zvezde. Spraševala sem se, ali sem res slaba mama in babica. Vzgojila sem tri otroke, vedno sem bila tam, ko so me potrebovali. Ampak ena napaka, ena noč, in vse se je podrlo. V Kamniku me vsi poznajo kot prijazno babico, ki vedno speče potico za sosede, ki pomaga v župniji, ki je vedno nasmejana. Nihče ne ve, kako me razjeda krivda, kako težko je živeti z mislijo, da si skoraj izgubil tistega, ki ga imaš najraje.

Meseci so minevali, Petra je bila še vedno zadržana. Ema pa je prihajala k meni, kadar je le lahko. Skupaj sva pekli piškote, risali, se smejali. Vsakič, ko sem jo pogledala, sem si obljubila, da bom bolj pozorna, da bom vedno poslušala svoj notranji glas, tudi če se mi zdi, da pretiravam. Vsakič, ko je Ema zbolela, sem takoj poklicala Petro, tudi če je šlo le za prehlad. Petra je to opazila, a še vedno ni spustila zidov.

Nekega dne, ko sem prišla po Emo v vrtec, me je vzgojiteljica poklicala na stran. »Gospa Marija, Ema je danes narisala risbo, na kateri ste vi in ona. Rekla je, da ste njena najljubša babica.« Solze so mi stopile v oči. Ko sem pokazala risbo Petri, je dolgo gledala v tla. »Mama, vem, da si naredila napako. Ampak tudi jaz sem. Preveč sem te obsojala. Vem, da si dobra babica. Samo… še vedno me je strah.«

Objeli sva se, prvič po dolgem času. V tistem objemu sem začutila, da se rana počasi celi. Krivda ne bo nikoli povsem izginila, ampak mogoče si bom nekoč lahko odpustila. Mogoče si bomo lahko odpustili vsi.

Včasih ponoči še vedno slišim Emein glas, kako me kliče iz sobe. Včasih se zbudim prepotena, s strahom v srcu. Ampak potem se spomnim njenega objema, njenega nasmeha, in vem, da moram živeti naprej. Zaradi nje, zaradi Petre, zaradi sebe.

Se lahko človek res kdaj popolnoma oprosti? Ali pa nas krivda spremlja vse življenje, kot senca, ki je ne moremo nikoli povsem pregnati?