Nikoli nisem povedala mami, da sem noseča: Družinska dediščina in neizrečene besede
»Ne morem verjeti, da si to storila, Maja!« je zavpil brat Miha, ko je mama pred nama položila dve kuverti. Njene roke so se tresle, v očeh pa sem prvič videla strah – tisti pravi, ki ga ne moreš skriti niti za najbolj trdo masko. Sedeli smo v dnevni sobi naše stare hiše v Škofji Loki, kjer so stene še vedno dišale po očetovi kavi in njegovih cigaretah. Oče je umrl pred tremi meseci, a zdi se mi, kot da je minilo že celo življenje.
Mama je globoko vdihnila. »To je vse, kar imam. Želim, da si razdelita, kar sem prihranila. Vsakemu pol.«
Miha je zgrabil svojo kuverto in jo odprl. »To ni pošteno! Jaz sem skrbel za očeta zadnja leta, ti pa si bila v Ljubljani!«
Sklonila sem glavo. Res je, pobegnila sem v Ljubljano pod pretvezo študija, a v resnici sem bežala pred domačo bolečino. Pred očetovo boleznijo, pred maminimi solzami in pred Mihovo jezo. Vse to me je dušilo. A zdaj sem se vrnila – noseča, prestrašena in sama.
»Miha, dovolj!« je mama dvignila glas. »Oba sta moja otroka. Oče bi želel, da si delita.«
Miha je zarenčal: »On ni več tukaj!« Vrgel je kuverto na mizo in odvihral ven. Vrata so zaloputnila tako močno, da so se na polici zatresle stare fotografije.
Ostala sem sama z mamo. Pogledala me je s tistim pogledom, ki ga poznam že od otroštva – pogledom, ki prodre skozi vse laži. »Maja, kaj skrivaš?«
Zamolčala sem. Že tedne sem ji hotela povedati, da sem noseča. Da sem z Gregorjem končala, ker ni bil pripravljen na otroka. Da sem sama in prestrašena. A vsakič, ko sem odprla usta, so me preplavili spomini na očeta – kako me je vedno objel in rekel: ‚Vse bo v redu.‘ Zdaj ga ni več.
Mama je sedla poleg mene in me prijela za roko. »Vem, da ti ni lahko. Ampak ne moreš vsega nositi sama.«
Solze so mi stekle po licu. »Mama… jaz…«
A nisem zmogla izreči besed. Preveč me je bilo sram.
Tiste noči nisem spala. Slišala sem Mihatove korake zunaj pod oknom – hodil je gor in dol po dvorišču kot volk v kletki. Vedno je bil bolj očetov kot moj otrok; jaz pa mamina senca, tista tiha, ki nikoli ne naredi težav.
Zjutraj me je mama pričakala v kuhinji s skodelico kamiličnega čaja. »Maja, pogovoriti se morava.«
Pogoltnila sem slino. »Oprosti za včeraj.«
»Vem, da ti ni lahko. Ampak Miha… On misli, da si ga zapustila.«
»Nisem ga mogla gledati, kako umira!« sem izbruhnila.
Mama me je objela. Prvič po dolgem času sem začutila toplino doma.
»Veš, Maja… Oče bi bil ponosen nate. Tudi če si naredila napako ali dve.«
Zazrla sem se v njene oči in skoraj izrekla: ‚Noseča sem.‘ A spet nisem zmogla.
Tisti dan sem šla na pokopališče. Sedla sem na klopco ob očetov grob in mu šepetala vse tisto, česar nisem mogla povedati mami: »Očka, bojim se. Ne vem, če bom dobra mama. Ne vem, če bom zmogla sama.«
Veter mi je prinesel vonj po pokošeni travi in za trenutek sem začutila njegov objem.
Ko sem se vrnila domov, sta bila Miha in mama v dnevni sobi. Miha je imel rdeče oči.
»Oprosti, Maja,« je rekel potiho. »Nisem hotel biti takšen.«
Prikimala sem. »Vem.«
Mama je sedela med nama in rekla: »Družina smo. Čeprav nas je manj kot prej.«
Tisti večer smo prvič po očetovi smrti skupaj večerjali – tiho, a skupaj.
Čez nekaj dni me je mama povabila na sprehod ob Sori. Hodili sva počasi, kot da bi vsaka beseda tehtala tono.
»Maja… Ali si srečna?«
Zastala sem sredi poti. Srce mi je razbijalo.
»Ne vem več, kaj pomeni biti srečen.«
Mama me je prijela za roko. »Veš… tudi jaz nisem bila vedno srečna z očetom. Ampak družina… to ostane.«
Tisti trenutek sem skoraj izrekla svojo skrivnost – a nekaj me je ustavilo.
Dnevi so minevali v tišini in vsakdanjih opravilih: pometanje dvorišča, kuhanje juhe iz domače zelenjave, pogovori o vremenu in sosedih. A pod površjem so vrele neizrečene besede.
Nekega večera me je Miha ustavil na hodniku.
»Maja… Ali si v redu? Nekaj skrivaš.«
Zasmejala sem se skozi solze. »Vsi nekaj skrivamo.«
Naslednje jutro me je mama našla v kopalnici – jokala sem nad testom nosečnosti v roki.
»Maja? Kaj se dogaja?«
Končno sem zbrala pogum: »Mama… noseča sem.«
Njene oči so se napolnile s solzami – a ne od razočaranja, temveč od olajšanja.
»Zakaj mi nisi povedala prej?«
»Bala sem se… Bala sem se tvoje sodbe.«
Objela me je tako močno kot še nikoli.
»Ničesar se ne boj. Skupaj bomo zmogli.«
Tiste noči sem prvič po dolgem času mirno spala.
A življenje ni pravljica – Miha ni govoril z mano tedne; mama je bila razpeta med nama; jaz pa sem vsak dan bolj čutila težo odgovornosti.
Ko se je rodila moja hči Ana, so vsi stari prepiri izginili za trenutek – Miha jo je prvi prijel v naročje in rekel: »Dobrodošla doma.«
Zdaj sedim ob oknu naše stare hiše in gledam Ano, kako spi v zibki.
Včasih se vprašam: Kaj bi bilo drugače, če bi mami povedala prej? Bi bilo manj bolečine? Ali pa so ravno te neizrečene besede tiste, ki nas naučijo največ o sebi?