Nikoli nisem bila dovolj dobra za Marka: Resnica o ljubezni in družbenih razlikah

»Kaj pa ti sploh prinašaš v našo družino?« je zvenel glas Markove mame, gospe Marjete, še preden sem sploh dobro sedla za njihovo masivno jedilno mizo. Njene oči so me prebadale, kot bi iskale napako na moji obleki ali v mojem poreklu. Marko je ob meni tiho stiskal pest pod mizo, a ni rekel ničesar. V tistem trenutku sem vedela: tukaj ne bom nikoli doma.

Prihajam iz majhne vasi blizu Ptuja. Moja mama je delala v tekstilni tovarni, oče je bil voznik tovornjaka. Nikoli nam ni nič manjkalo, a nismo imeli ničesar odveč. Ko sem spoznala Marka na fakulteti v Ljubljani, sem prvič začutila, da bi lahko bila del nečesa večjega. Bil je drugačen – odprt, topel, poln idej in načrtov. Nikoli nisem pomislila, da bi lahko najina ljubezen postala bojno polje med dvema svetovoma.

»Nikolina, veš, da te imam rad,« mi je šepnil tistega večera, ko sva prvič skupaj večerjala pri njegovih starših. »Ampak moja mama… ona je pač taka. Daj ji čas.«

Čas? Vsak obisk pri Markovih je bil kot izpit, ki ga nikoli nisem opravila. Njegova sestra Petra me je gledala zviška, vedno pripravljena na kakšno pikro pripombo: »A veš, da pri nas doma vedno uporabljamo prave kozarce za vino?« ali pa: »Tvoja mama še vedno dela v tovarni? Kako lepo, da znaš ceniti preprosto življenje.«

Vsakič sem se trudila biti boljša – bolj izobražena, bolj uglajena, bolj… njihova. A vedno znova sem se vračala domov z občutkom poraza. Moja mama me je objela in rekla: »Nika, če te ne sprejmejo takšno, kot si, potem niso vredni tvojega truda.« Ampak jaz sem si želela Marka in vse, kar je prinašal s sabo.

Najhuje je bilo tistega božiča. Markova družina je pripravila razkošno večerjo v njihovi hiši na Rožniku. Vsi so sedeli okoli mize, jaz pa sem se počutila kot statistka v predstavi o popolni družini. Ko sem želela pomagati pri pospravljanju mize, me je Marjeta ustavila: »Pusti to, Nikolina. Pri nas imamo za to pomočnico.«

V meni je nekaj počilo. »Ampak rada bi pomagala. Tako smo navajeni doma.«

»Ja, ampak tukaj nisi doma,« je rekla hladno.

Marko je pogledal stran. Takrat sem prvič začutila pravo bolečino – ne zaradi njenih besed, ampak zaradi njegove tišine.

Po tistem večeru sva se z Markom začela prepirati. On je vztrajal, da bo vse sčasoma bolje. Jaz pa sem se počutila vedno manjšo. V Ljubljani sem dobila službo v knjižnici in si želela ustvariti nekaj svojega. A vsak njegov obisk pri meni je bil poln tihega nezadovoljstva.

»Zakaj ne prideš več k meni domov?« me je vprašal nekega večera.

»Ker se tam počutim kot tujec.«

»Moja mama bo že sprejela…«

»Ne bo! Nikoli ne bo!« sem mu prvič zakričala.

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede njegove mame in sestre. Spraševala sem se, ali sem res premalo – premalo izobražena, premalo prefinjena, premalo bogata. Ali pa sem samo preveč jaz?

Nekega popoldneva me je poklicala moja mama: »Nika, oče je imel nesrečo.« V trenutku sem bila spet tista deklica iz vasi – brez ličil in lepih besed, samo hči svojih staršev. Marko me je peljal domov in prvič videl moj svet brez olepševanja.

V bolnišnici je sedel ob meni in držal mojo roko. Moja mama mu je ponudila kavo iz avtomata in sendvič iz domače šunke. Prvič se ni branil.

»Veš, Nikolina… mogoče bi moral jaz bolj poslušati tebe kot svojo mamo.«

A ko se je oče po tednu dni vrnil domov in smo skupaj sedeli za mizo v naši kuhinji z rdečo karirasto prtjo, sem vedela: tukaj pripadam. Tukaj sem dovolj dobra.

Marko se je trudil razumeti moj svet, a vedno znova ga je vlekel njegov lastni dom. Njegova mama me ni nikoli poklicala ali vprašala po očetu. Petra mi ni nikoli poslala sporočila podpore.

Po nekaj mesecih sva z Markom sedela na klopci ob Ljubljanici.

»Nika… ali misliš, da bova kdaj zares srečna?«

Pogledala sem ga v oči in prvič brez strahu rekla: »Ne vem. Ampak vem, da si želim biti srečna tam, kjer sem lahko jaz.«

Objel me je in dolgo sva molčala.

Danes živim sama v majhnem stanovanju v Šiški. Še vedno delam v knjižnici in vsak vikend grem domov na vas. Marko je ostal del mojega življenja – kot prijatelj, kot spomin na to, kako težko je biti dovolj dober za nekoga drugega.

Včasih ponoči razmišljam: Koliko nas živi med dvema svetovoma? Koliko nas se še vedno trudi biti dovolj dober za nekoga drugega – namesto zase?