Nedeljski obisk iz preteklosti: Ko se stare rane znova odprejo

Nedeljsko jutro. Dež je tiho bobnal po strehi, v kuhinji je dišalo po sveže pečenih toastih, radio je tiho igral staro popevko Majde Sepe. Vsa hiša je bila zavita v tisti poseben mir, ki ga poznaš samo, če si v življenju že preživel preveč nemirnih dni. Sedela sem v svojem starem fotelju, ovita v moder šlafrok, z mačkom Miškom na kolenih in knjigo, ki sem jo zaman skušala prebrati že ves teden.

Takrat je zazvonil zvonec. Najprej sem pomislila, da je soseda Marija, ki mi občasno prinese domača jajca ali pa pride po kakšen nasvet glede vrtnih rož. Toda ko sem odprla vrata, sem obstala kot vkopana. Pred menoj je stal moj brat Andrej. Nisem ga videla že več kot trideset let.

„Živjo, Ana,“ je rekel tiho, skoraj sramujoče. Bil je starejši, bolj sključen, z globokimi gubami okrog oči in sivimi lasmi. V rokah je držal staro usnjeno torbo, ki jo je imel že kot študent.

„Andrej? Kaj… kaj počneš tukaj?“ sem komaj izdavila. Srce mi je začelo razbijati, roke so se mi tresle.

„Lahko pridem noter? Samo za trenutek…“ Njegov glas je bil poln negotovosti in bolečine.

Stala sva v hodniku, kjer so še vedno visele slike iz otroštva – jaz in on na Bledu, midva na dedkovem vrtu v Prekmurju. Spomini so me preplavili kot plaz: zadnji prepir pred očetovo smrtjo, besede, ki jih nisva nikoli vzela nazaj, in tisti trenutek, ko je Andrej odšel iz hiše in iz mojega življenja.

„Zakaj si prišel?“ sem vprašala bolj ostro, kot sem nameravala.

„Moral sem… Ana, mama je umrla,“ je rekel in pogledal v tla.

Za trenutek sem obstala brez besed. Mama – tista trmasta, tiha ženska, ki je zadnja leta živela v domu za ostarele v Domžalah. Zadnjič sem jo obiskala pred dvema mesecema; bila je že skoraj brez besed, a me je še vedno stisnila za roko.

„Zakaj mi nisi povedal prej? Zakaj nisi poklical?“ sem planila.

Andrej je globoko vdihnil. „Nisem vedel, kako… Po vsem tem… Po očetu… Po tistem prepiru…“

V meni se je nabirala jeza. „Trideset let te ni bilo! Trideset let! Ko sem sama urejala vse papirje po očetovi smrti, ko sem prodajala staro hišo v Prekmurju, ko sem sama skrbela za mamo… Kje si bil takrat?“

Andrej se je usedel na rob klopi v hodniku. „Bil sem strahopeten. Nisem zmogel nazaj. Po tistem večeru… Ko sva se sprla zaradi očetove oporoke… Nikoli si mi ne oprostila. In jaz sebi tudi ne.“

Tišina med nama je bila težja od vseh besed. V mislih sem podoživljala tisti večer: oče na postelji v bolnišnici, jaz in Andrej na hodniku. Prepirala sva se zaradi nekaj hektarjev zemlje in starega traktorja. Oče je umrl še isto noč. Od takrat nisva več govorila.

„Mama te je pogrešala,“ sem rekla tiho.

Andrej si je obrisal oči. „Vem. Pisala mi je pisma, a jih nisem znal brati brez sramu. Ko so me poklicali iz doma… Nisem imel poguma poklicati tebe. Prišel sem danes… ker ne morem več živeti z mislijo, da sva izgubila vse – družino, dom… drug drugega.“

V meni se je nekaj zlomilo. Vsa leta sem si želela tega trenutka – da bi prišel nazaj, da bi lahko povedala vse, kar me boli. A zdaj, ko je stal pred menoj, sem bila le utrujena.

„Kaj sploh hočeš od mene? Da ti oprostim? Da pozabim?“

Andrej me je pogledal naravnost v oči: „Ne vem, če si zaslužim oprostitev. Samo… hotel sem ti povedati resnico o tisti noči. Oče mi ni hotel dati ničesar – vse naj bi bilo tvoje. Zato sem znorel. Ampak potem… potem sem spoznal, da ni pomembno, kdo dobi zemljo ali traktor. Izgubil sem tebe in mamo. In to boli bolj kot karkoli drugega.“

Stala sva tam kot dva tujca sredi lastnega doma. V kuhinji so toasti že zdavnaj postali mrzli, radio pa je še vedno igral pesem o izgubljeni ljubezni.

„Kaj pa zdaj?“ sem vprašala potiho.

„Ne vem,“ je rekel Andrej. „Ampak mogoče lahko začneva znova? Čeprav samo kot brat in sestra, ki sta preživela preveč hudega?“

Pogledala sem ga – resnično pogledala – prvič po vseh teh letih. V njegovih očeh ni bilo več ponosa ali zamer, le žalost in upanje.

„Mogoče,“ sem rekla tiho. „Ampak bo težko.“

Andrej se je rahlo nasmehnil: „Vem. Ampak če sva preživela vse to… mogoče lahko preživiva še en pogovor ob kavi?“

Povabila sem ga v kuhinjo. Sedela sva dolgo v tišini, vsak s svojimi mislimi in spomini. Zunaj je dež ponehal in skozi okno so posijali prvi sončni žarki.

Ko sva pila kavo in gledala skozi okno na mokro dvorišče, sem se vprašala: Koliko družin v Sloveniji razjeda tišina in neizrečene zamere? Koliko bratov in sester si nikoli ne oprosti za napake iz mladosti?

Morda ni nikoli prepozno za nov začetek – ali pač?