Na dan, ko je moja hči zajokala prvič, je pes z zobmi vlekel moj rokav, zunaj pa so že utripale modre luči

Roki sem že namakala v toplo vodo v umivalniku na hodniku porodnišnice, ko je pes z zobmi zagrabil moj rokav in me potegnil nazaj, kot bi vedel nekaj, česar jaz nisem. Na ploščicah je bila tanka črta krvi, ki se je vila proti izhodu. Zunaj je rezal leden veter, v steklu vrat so utripale modre luči policije. Sestra je zavpila moje ime, jaz pa nisem vedela, ali naj tečem za psom ali nazaj k postelji.

Tisto jutro sem rodila Nino. Ne Camille, kot bi jo imenovali v kakšni tuji zgodbi, ampak Nina, ker je Matej vedno govoril, da je to ime kratko in trdno, kot klin. Matej je bil moj mož. Bil je tisti, ki je moral držati moj komolec, ko sem v porodni sobi izgubljala sapo. Namesto tega sem ga čakala. Najprej z jezo, potem s paniko.

V Ljubljani je tisti dan padal moker sneg. Na okenskih policah se je topil v sivkasto vodo, ki je smrdela po izpušnih plinih. V porodnišnici je dišalo po razkužilu in prekuhanem čaju. Ko mi je zdravnica rekla, da Matej ni prišel, ker je bil udeležen v nesreči na obvoznici, sem najprej mislila, da gre za zamudo. Ko je prišla policistka in mi stisnila papirček s številko, se mi je v grlu naredil suh vozel.

Potem se je pojavil pes. Ne vem, od kod je prišel. Bil je srednje velik, z grobo, žimasto dlako, rjavo-sivo kot mokra zemlja ob Savi. Imel je eno uho napol prelomljeno in oči, ki so bile preveč budne za hodnik bolnišnice. Nekdo je rekel, da se je pritihotapil skozi stranska vrata, ko je reševalno vozilo pripeljalo poškodovane. Pes je hodil za nosom, za krvjo, za človeško stisko.

Ko me je zagrabil za rokav, sem ga najprej odrinila. Bila sem preutrujena, preveč prazna. Ampak ni odnehal. Njegovi zobje niso bili agresivni. Bili so nujni. Vlekel je, dokler se nisem sklonila in ga prijela za ovratnico, ki je ni imel. Dlan sem mu položila na vrat. Pod prsti sem začutila hitro, toplo utripanje. Srce mu je razbijalo, kot da bi bežal že ure.

V tistem trenutku sem sprejela prvo odločitev, ki je ni bilo več mogoče vzeti nazaj. Namesto da bi se sesedla na stol in čakala, da mi nekdo pove, kaj naj, sem šla za njim. Sestri sem rekla, naj pazi na Nino. Glas se mi je tresel, a sem ga izgovorila. Pes me je vodil do parkirišča, kjer je policist stal ob odprtih vratih kombija. Na tleh je bila kaplja krvi in vonj po mokrem asfaltu.

Tam sem izvedela, da Matej ne bo prišel.

Ko sem se čez dva dni vrnila domov, je bilo stanovanje v bloku v Šiški tiho, kot da bi nekdo izklopil elektriko v zraku. V kuhinji je še stal njegov lonček za kavo, v katerem je ostal vonj po postani usedlini. Ob radiatorju je visela njegova jakna, ki je dišala po dimu in mrzlem vetru, ker je vedno kadil na balkonu, čeprav sem mu težila. Ko sem odprla vrata spalnice, me je zadelo, kako hladne so rjuhe brez njega.

Pes je stal na hodniku, kot da je od nekdaj tam. Nekdo iz bolnišnice mi ga je pripeljal. Rekli so, da ga nimajo kam dati, da zavetišče na Gmajnicah nima prostora za take primere. Rekli so, naj ga vzamem vsaj za nekaj dni. Jaz sem rekla ne. Potem je Nina zajokala, jaz pa nisem mogla vstati dovolj hitro. Pes je pritekel k posteljici in začel cviliti, dokler nisem prišla. Kot alarm.

Druga odločitev je prišla tisto noč, ko sem sedela na tleh ob posteljici in mi je mleko teklo po majici. Pes se je stisnil ob moje koleno. Njegova dlaka je bila mokra, hladna in malo smrdljiva po starem blatu. Vseeno sem ga božala. Pod prsti sem čutila grobost dlake in toploto kože. Njegov dih je bil hiter, a se je počasi umirjal, ko sem ga držala. Takrat sem rekla: ostaneš. In s tem sem si nakopala še eno skrb, ki je nisem mogla odložiti.

Seveda ni šlo gladko. Najemnina je bila previsoka že z Matejevo plačo. Zdaj sem imela porodniško in položnice. Ogrevanje je v tistem januarju požiralo denar. Ko sem šla v Mercator po plenice, sem na blagajni preštevala kovance. Pes, ki sem mu dala ime Runo, je doma grizel stare copate, ker ni imel svojih igrač. Ko je prvič zgrizel Matejevo jakno, sem kričala nanj, dokler mi ni zmanjkalo glasu. Potem sem se sesedla in jokala, ker sem ugotovila, da sem pravkar kričala na edino živo bitje, ki je ostalo z mano v tem stanovanju.

Matejeva mama, Tanja, je prišla tretji teden po pogrebu. Prinesla je domačo potico in pogled, ki je bil trši od orehov. Ko je videla psa, se ji je obraz zvil.

„V bloku? S psom? In z dojenčkom?“ je rekla, kot da sem v kuhinji prižgala ogenj.

„Runo ostane,“ sem odgovorila. Glas je bil bolj oster, kot sem ga čutila.

„Matej bi tega ne hotel,“ je rekla tiho.

Tisti stavek me je udaril v prsi. Ne zato, ker bi verjela, ampak ker sem se bala, da ima prav. Da se oklepam psa, ker se ne morem oklepati njega.

Runo je stopil med naju. Ni renčal. Samo sedel je in dvignil glavo. Tanja je pogledala njegove oči in prvič v tistem dnevu ni rekla nič. Nina je v naročju začela jokati. Runo se je dvignil, se nežno naslonil ob moje noge in s tem pritiskom mi je dal ravnotežje. Kot opora.

Od takrat je bil Runo v središču vsakega pogovora. Tanja je govorila o higieni, o boleznih, o tem, da bo otrok alergičen. Jaz sem govorila o tem, da brez njega ne spim. Da me njegov korak po hodniku drži pokonci. Nisem hotela priznati, da se bojim tišine bolj kot pasjega vonja.

Tretja odločitev je prišla zaradi sprehodov. Ker Runo ni bil pes za balkon. Bil je pes za cesto, za travo, za zrak. V mrazu sem ga morala peljati ven, tudi ko sem bila neprespana. Vlekla sem voziček po pločniku, ki je bil spolzek od poledice. Zrak je imel vonj po dimu iz dimnikov in mokrih listih. Runo je hodil ob meni, njegova topla stran se je občasno dotaknila moje noge, kot da preverja, ali sem še tam.

Na enem od teh sprehodov sem srečala soseda Bojana iz tretjega nadstropja. Prej sem ga komaj pozdravila. Zdaj me je ustavil.

„Če rabiš, ti ga lahko kdaj peljem ven,“ je rekel in pogledal Nino. „Vem, kako je, ko si sam. Moj brat je bil.“

Hotela sem reči ne. Moja glava je bila polna nezaupanja. Ampak potem sem pomislila na to, kako sem prejšnji dan skoraj zaspala z odprto pipo. Kako sem se ustrašila, ko sem se zbudila na tleh. Runo je takrat lajal, dokler nisem odprla oči.

„Prav,“ sem rekla. In s tem sem odprla vrata človeku. Ne iz poguma, ampak iz nuje.

Logistika me je tepla vsak dan. Ko je Runo začel šepati, sem ga morala peljati na veterinarsko ambulanto v Kosezah. Avto nisem imela. Z LPP sem šla z vozičkom in psom. Ljudje so se odmikali, kot da nosim nekaj nalezljivega. Veterinar mi je rekel, da ima verjetno poškodovano blazinico. Račun je bil 86 evrov. V denarnici sem imela 40.

„Lahko na obroke?“ sem vprašala in mi je bilo nerodno, kot da prosim za miloščino.

Veterinar je zavzdihnil, potem pa napisal na list: plačilo v dveh delih. „Samo ne odlašaj z nego,“ je rekel.

Tisto noč sem doma sedela ob Runu. Blazinico sem mu čistila z razredčenim antiseptikom. Vonj je bil oster, medicinski, mešal se je z vonjem po pasjem kožuhu. Runo je trznil, ko sem se ga dotaknila. Jaz sem ga držala za taco, nežno, a odločno. Ko sem mu povila šapo, je položil glavo na moje stopalo. Teža njegove glave je bila kot tihi dogovor.

In potem je prišla kriza, ki me je skoraj zlomila. Nekega popoldneva sem se vrnila iz ZZZS, kjer sem urejala papirje za dodatek. Čakalnica je smrdela po mokrih plaščih in starem linoleju. Vse je trajalo predolgo. Ko sem odprla vrata stanovanja, je bilo pretiho. Runo ni prišel na hodnik. Nina je spala pri Bojanu, ker sem morala na urad.

„Runo?“ sem poklicala.

Nič.

Na balkonskih vratih je bil majhen razmik. Nekdo jih je očitno slabo zaprl. Srce mi je padlo v želodec. Stekla sem ven na ulico. Zunaj je začelo deževati. Dež je bil mrzel, droben, kot igle. Vonj po mokrem betonu in smeteh iz zabojnikov me je zadavil.

Tekla sem po soseski in klicala njegovo ime. Ljudje so me gledali. Nekdo je rekel, naj se umirim. Jaz se nisem mogla. V glavi sem imela samo to, da sem izgubila še njega. Da če izgubim psa, potem res ni nič več, kar bi me držalo v ritmu.

Po skoraj eni uri sem ga našla pri Tivoliju, pri robu ceste. Ležal je ob pločniku, tresel se je. Ob njem je stal kolesar in govoril po telefonu. Runo je imel na vratu prasko, kri se je mešala z dežjem. Ko sem ga prijela, je bil moker do kože. Njegovo telo je bilo vroče in v njem sem čutila drhtenje. Njegovo dihanje je bilo plitvo, a je prepoznal moj vonj. Z nosom se je dotaknil moje dlani.

Takrat sem sprejela četrto odločitev, spet nepovratno. Poklicala sem osebnega zdravnika in rekla, da ne zmorem. Da imam napade panike. Da se bojim, da bom naredila neumnost. Prej bi se ugriznila v jezik, kot da bi to priznala. Ampak v tistem dežju, z Runom v naročju in krvjo na mojih rokah, sem vedela, da ne morem igrati močne.

Čakanje na termin je bilo ponižujoče. ZZZS obrazci, napotnice, telefonski klici, kjer te prestavljajo. Bojan mi je medtem peljal Runa na sprehod, ko sem imela pogovore po telefonu. Tanja je, presenetljivo, enkrat prišla in prinesla pasje povoje in pasjo hrano iz Hoferja. Ni rekla oprosti. Ampak je položila vrečko na mizo in vprašala, ali sem jedla. To je bil njen način.

Sčasoma so se stvari uredile, ne pa čudežno. Runo je ostal. Naučila sem se zaklepati balkonska vrata. Naučila sem se prositi za pomoč, čeprav me je sram. Na terapiji sem prvič rekla na glas, da sem jezna na Mateja, ker je umrl. Da me je pustil. In da me je sram te jeze. Ko sem to rekla, sem imela občutek, da mi nekdo odvezuje tesen pas okoli prsnega koša.

Danes Nina hodi. Runo je že malo siv okoli gobca. Ko se zvečer usedem na tla, pride in se nasloni ob moj bok. Njegova toplota je preprosta. Njegov dih je enakomeren. Včasih me še vedno preplavi praznina, ko zavoham Matejevo staro kavo v omari. Ampak potem Runo s tačko rahlo udari ob tla, kot da reče: zdaj.

Ne vem, ali je prav, da sem se tako oprijela psa, ko sem izgubila človeka. Vem pa, da me je prisilil, da sem se premaknila, ko bi najraje obstala. Bi vi v mojem položaju izbrali odgovornost do živali, tudi če bi vas drugi obsojali? In kje je meja med ljubeznijo in begom pred bolečino?