Moj sin želi, da mu čistim stan za denar – sem si to res zaslužila?

»Mama, a bi lahko prišla k nama z Ano čistit stan? Seveda, plačala bi ti, kot čistilki,« je rekel Ivan, moj sin, in v tistem trenutku sem začutila, kot da mi je nekdo izpulil srce iz prsi. Sedela sem v svoji majhni kuhinji v Šiški, skodelica kave se mi je tresla v rokah, ko sem poslušala njegov glas po telefonu. V ozadju sem slišala Anin smeh, tisti njen zvok, ki me je vedno spravljal ob živce, ker je bil tako umeten, tako drugačen od vsega, kar sem si želela za svojega sina.

»Ivan, kaj si rekel? Da bi jaz… čistila vaš stan? Za denar?« sem komaj izdavila, čeprav sem že vedela, da sem prav slišala. V meni se je dvignil val sramu in jeze, ki sem ga komaj zadrževala. Spomnila sem se vseh let, ko sem zanj žrtvovala vse – ko sem delala v trgovini, da sem mu lahko kupila nove čevlje, ko sem ponoči šivala, da mu ni bilo treba hoditi v šolo v ponošenih oblačilih. In zdaj… zdaj sem zanj le še čistilka?

»Mama, saj veš, da imava oba z Ano veliko dela. Ona ima zdaj tisto novo službo v banki, jaz pa sem cele dneve na terenu. Stanovanje je vedno v razsulu, pa sva rekla, da bi bilo super, če bi ti to prevzela. Saj bi ti plačala, ne pričakujeva, da bi to delala zastonj,« je Ivan govoril naprej, kot da je to nekaj najbolj običajnega na svetu. Njegov glas je bil hladen, uraden, kot da govori z nekom, ki ga komaj pozna.

V meni je nekaj počilo. »Ivan, jaz sem tvoja mama, ne tvoja čistilka!« sem skoraj zavpila, a sem se zadržala, ker sem vedela, da bi me Ana slišala in bi potem spet imela razlog, da me obrekuje pred njim. Vedno je znala obrniti stvari tako, da sem jaz izpadla kot problem. Nikoli je nisem sprejela, priznam. Bila je preveč drugačna, preveč samozavestna, preveč… tuja. Vedno sem si želela, da bi Ivan našel dekle, ki bi ga resnično ljubilo, ki bi ga spoštovalo, ki bi ga sprejelo takšnega, kot je. Ana pa je vedno gledala name zviška, kot da sem jaz tista, ki ji je v napoto.

Ko sem odložila telefon, sem dolgo sedela v tišini. Pogledala sem po svoji majhni dnevni sobi, kjer so še vedno stali Ivanovi otroški spominki – medalje iz atletike, risbice iz vrtca, stara plišasta žirafa, ki sem mu jo kupila za šesti rojstni dan. Vse to sem hranila, ker sem verjela, da bo vedno moj sin, da bo vedno čutil, da sem mu dala vse, kar sem lahko. A zdaj sem se počutila, kot da sem mu le še v breme.

Tiste noči nisem spala. V glavi so mi odzvanjale besede: »Plačala bi ti, kot čistilki.« Spraševala sem se, kje sem naredila napako. Sem bila preveč zaščitniška? Sem ga preveč razvajala? Ali pa sem bila preveč stroga, ko je bil najstnik in je prvič zamudil domov? Vedno sem si želela, da bi bil Ivan srečen, da bi imel družino, ki ga bo ljubila. A zdaj, ko jo ima, se zdi, da v njej zame ni več prostora.

Naslednji dan sem šla na tržnico, kot vsak petek. Tam sem srečala sosedo Marijo, ki je vedno vedela vse o vseh. »A si slišala, da je Ivan dobil napredovanje?« me je vprašala, ko sva stali pri stojnici z jabolki. Pokimala sem, čeprav mi Ivan tega sploh ni povedal. »In Ana, ona je zdaj v banki, a ne? Pravijo, da je zelo sposobna,« je nadaljevala Marija. V meni je nekaj zbodlo. Zakaj mi sin ne pove več ničesar? Zakaj moram o njegovem življenju izvedeti od drugih?

Ko sem prišla domov, sem sedla za mizo in napisala pismo. Pravo, na papir. »Dragi Ivan,« sem začela, »ne vem, če razumeš, kako zelo me je prizadelo tvoje povabilo, da bi čistila vaš dom za denar. Vem, da imaš zdaj svojo družino, da imaš svoje življenje, a jaz sem še vedno tvoja mama. Ne želim biti tvoja uslužbenka. Želim biti del tvojega življenja, ne pa nekdo, ki ga pokličeš, ko potrebuješ pomoč. Ljubim te, a boli me, da me vidiš le še kot nekoga, ki ti lahko koristi.« Pismo sem zmečkala in vrgla v koš. Vedela sem, da mu ga ne bom nikoli poslala. Preveč ponosa, preveč strahu, da bi ga še bolj oddaljila od sebe.

Tisti teden me Ivan ni poklical. Niti sporočila nisem dobila. Vsak dan sem gledala na telefon, upala, da bo zazvonil, da bo rekel, da mu je žal, da je pretiraval. A ni se zgodilo nič. Počutila sem se, kot da sem izgubila sina, kot da sem izgubila del sebe.

V nedeljo sem šla v cerkev, kot vedno. Tam sem srečala gospo Olgo, ki je vedno znala poslušati. Ko sem ji povedala, kaj se je zgodilo, je le tiho pokimala. »Veš, Marta, otroci odidejo. Včasih se vrnejo, včasih pa ne. A ti si naredila vse, kar si lahko. Ne krivi sebe,« mi je rekla. A v meni je še vedno tlela bolečina, občutek, da sem nekje zgrešila.

Nekaj dni kasneje sem se odločila, da grem do Ivana. Stala sem pred njihovim blokom v Bežigradu, v rokah sem držala škatlo domačih piškotov, ki jih je imel kot otrok najraje. Ko sem pozvonila, je vrata odprla Ana. Pogledala me je s tistim njenim hladnim pogledom. »O, Marta, niste poklicali, da pridete,« je rekla, kot da sem neprijetna motnja v njenem popolnem svetu.

»Prišla sem samo za trenutek. Prinesla sem piškote,« sem rekla in ji ponudila škatlo. Ni jih vzela. »Ivan je v službi. Če želite, lahko pustite piškote tukaj,« je rekla in se umaknila, da sem lahko stopila v predsobo. Stanovanje je bilo brezhibno čisto. Vse je dišalo po čistilih, po sterilnosti, ki me je spomnila na bolnišnico. Nikjer ni bilo sledi otroštva, topline, domačnosti.

»Ana, zakaj si mi to naredila? Zakaj si Ivana obrnila proti meni?« sem tiho vprašala, ko sem stala v predsobi. Pogledala me je presenečeno, nato pa je njen obraz postal še bolj hladen. »Marta, Ivan je odrasel. Ima svoje življenje. Če želite biti del njega, morate sprejeti, da se stvari spreminjajo. Ne morete pričakovati, da bo vse tako, kot je bilo,« je rekla in zaprla vrata za mano.

Ko sem stopila ven na ulico, sem začutila, da mi po licih tečejo solze. Prvič v življenju sem se počutila popolnoma sama. Vprašala sem se, ali sem res tako slaba mama, da me sin vidi le še kot nekoga, ki mu lahko očisti stanovanje. Ali sem res zaslužila, da me odrinejo, da me pozabijo?

Zvečer sem sedela v temi svoje kuhinje in razmišljala o vsem, kar sem dala za svojega sina. O vseh žrtvah, vseh neprespanih nočeh, vseh solzah in upanjih. In zdaj, ko je odrasel, ko ima svoje življenje, me v njem ni več. Samo vprašanje mi odzvanja v glavi: »Kje so meje materinske ljubezni? Kdaj postaneš za svojega otroka le še nekdo, ki mu lahko koristi?«

Morda sem res naredila napako, ker nisem sprejela Ane. Morda sem preveč pričakovala od Ivana. A eno vem zagotovo – srce matere nikoli ne neha boleti. Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Bi sprejeli, da vas vaš otrok vidi le še kot pomočnico, ali bi se borili za svojo vlogo v njegovem življenju?