Moj mož je šel po kruh in se nikoli več vrnil: Resnica, ki je raztrgala moje življenje

»Ne pozabi na makovo potico, če jo imajo!« sem mu še zaklicala skozi priprta vrata, ko je Matej že stopil v dež. Bil je navaden sobotni dopoldan v naši vrstni hiši v Šiški. Dež je bobnal po pločevinasti strehi, otroka sta se prepirala zaradi risanke, jaz pa sem že razmišljala o kosilu. Nikoli si nisem mislila, da bo tisti trenutek zadnji, ko ga bom videla.

Minilo je pol ure, ura, dve. Kruh bi moral biti že zdavnaj na mizi. Klicala sem ga, a njegov telefon je zvonil v prazno. Najprej sem bila jezna – spet je šel na pivo z Gregorjem ali pa se je ustavil pri tašči. A ko se ni oglasil niti popoldne, me je začelo stiskati v prsih. Otroka sta spraševala: »Kje je ati?« Jaz pa sem lagala: »Saj pride vsak čas.«

Ko je padel večer in še vedno ni bilo ne glasu ne sledi o Mateju, sem poklicala policijo. Prijazna policistka me je vprašala za opis, za oblačila, ki jih je imel na sebi. »To se zgodi, gospa, včasih kdo potrebuje le malo časa zase,« je rekla. A jaz sem vedela – Matej ni bil tak človek. Nikoli ne bi zapustil otrok. Nikoli ne bi mene pustil same.

Dnevi so se vlekli kot žvečilni gumi. Ljudje so prihajali in odhajali – soseda Marija mi je prinašala juho, mama me je klicala vsak večer. Vsi so ponavljali iste besede: »Saj bo vse v redu.« A ni bilo. Policija ni našla ničesar – ne avtomobila, ne telefona, ne bančnih transakcij. Kot da bi izginil v zrak.

Otroka sta začela ponoči jokati. Najmlajši, Tine, je ponoči hodil spat k meni in me tiho spraševal: »A bo ati še kdaj prišel?« Vsakič sem mu obljubila, da bo. Vsakič sem lagala.

Meseci so minevali. Ljudje so začeli šepetati za mojim hrbtom – da ga je mogoče zapustila služba, da ima drugo žensko, da je mogoče naredil kaj hudega. V trgovini so me gledali s pomilovanjem ali z radovednostjo. V službi so mi dali dopust, a kmalu so pričakovali, da bom spet normalna. Kako naj bom normalna, če pa ne vem niti ali sem vdova ali žena?

Nekega dne mi je na vrata potrkala policija. Prinesli so mi Matejevo denarnico – našli so jo v grmovju ob Ljubljanici. V njej ni bilo ničesar razen stare slike naše družine in vozniškega dovoljenja. Srce mi je padlo v hlače. Je to pomenilo konec? Ali začetek?

Začela sem iskati odgovore sama. Prebrskala sem vse njegove predale, računalnik, stare račune. Našla sem nekaj čudnih izpiskov – dvigi gotovine v Grosupljem in Škofji Loki tistega dne. Nikoli mi ni omenil teh krajev. Zakaj bi šel tja?

Odpravila sem se v Grosuplje. Tam sem ure in ure sedela na parkirišču pred trgovino in opazovala ljudi. Nihče ni bil podoben Mateju. V Škofji Loki sem obiskala gostilno, kjer je dvignil denar – natakarica ga ni prepoznala s slike.

Po enem letu sem bila že na robu živčnega zloma. Mama mi je svetovala naj grem k psihologinji. Prvič v življenju sem sedela pred popolnim tujcem in jokala kot otrok: »Kaj če ga nikoli več ne vidim? Kaj če me je res zapustil? Kaj naj rečem otrokom?«

Psihologinja mi je rekla: »Včasih ljudje izginejo zato, ker jih nekaj preveč boli.«

A jaz nisem verjela – Matej ni bil tak človek! Bil je dober oče, dober mož… ali pa sem si to samo želela verjeti?

Dve leti po izginotju sem prejela pismo brez pošiljatelja. Pisava mi je bila znana – Matejeva! Pisalo je: »Oprosti mi. Nisem mogel več. Preveč laži, preveč bremen. Prosim te, ne išči me več.«

Padla sem na tla s pismom v roki in kričala od bolečine.

Vse se mi je sesulo pred očmi – najini prepiri zaradi denarja, njegove dolge odsotnosti zaradi službe v gradbeništvu, njegovo tiho nezadovoljstvo z življenjem v Ljubljani… Nikoli nisem hotela videti znakov.

Otrokom sem povedala resnico – kolikor sem jo lahko. Da ati ni umrl, a ga tudi ni več med nami. Da nas ima rad, a se ne more vrniti.

Leta so minevala in življenje je šlo naprej – a praznina v meni ni nikoli izginila. Ljudje so pozabili na Mateja, jaz pa nikoli.

Pred nekaj meseci me je poklicala ženska iz Nove Gorice – rekla je, da pozna Mateja, da živi tam pod drugim imenom in ima novo družino. Najprej sem ji odložila slušalko – kdo bi bil tako krut? A potem sem začela razmišljati… mogoče pa res? Je mogoče človeka tako zelo zlomiti življenje?

Danes sedim tukaj in pišem svojo zgodbo za vse vas – ker vem, da nisem edina v Sloveniji s takšno rano.

Ali lahko kdaj resnično odpustimo tistim, ki nas zapustijo brez slovesa? In ali lahko sploh še kdaj zaupamo komurkoli? Kaj bi vi storili na mojem mestu?