Med Ljubeznijo in Razumom: Ko Srce Hrepeni, a Življenje Ne Dovoli
»Katja, a res misliš, da boš lahko živela tako?« je zadrhtel glas moje mame odmeval po kuhinji, kjer je dišalo po jutranji kavi in sveže pečenem kruhu. Sedela sem za mizo, stiskala šalico in gledala skozi okno v megleno ljubljansko jutro. V meni je vrelo. »Mama, jaz ga imam rada. Saj veš, da ni vse tako preprosto.«
»Ljubezen ni dovolj, Katja!« je skoraj zakričala. »On nima službe, nima stanovanja, ima pa dva otroka! Kako si to predstavljaš? Saj nisi več stara dvajset!«
Nisem ji mogla odgovoriti. V meni je bila praznina, ki je bolela bolj kot vsi njeni očitki. Marko je bil drugačen. Bil je tisti, ki me je znal nasmejati tudi takrat, ko sem bila na tleh. Njegova toplina, njegova nežnost… A resnica je bila neizprosna: Marko ni imel stalne službe že več kot leto dni. Po ločitvi je živel pri prijatelju v Šiški, otroka pa sta bila vsak drugi vikend pri njem. Vsakič, ko sem ga gledala, kako se trudi biti dober oče brez pravega doma, me je stisnilo pri srcu.
Prvič sva se srečala na Metelkovi, na koncertu. Bil je drugačen od vseh moških, ki sem jih poznala – odprt, iskren, ranljiv. Takrat sem verjela, da ljubezen premaga vse. A življenje ni pravljica. Po štirih letih skupnih vzponov in padcev sem začela dvomiti.
»Katja, a si ti sploh srečna?« me je vprašala prijateljica Nina nekega večera v Rožni dolini, kjer sva sedeli na klopci in opazovali mimoidoče študente.
»Ne vem več, Nina. Včasih mislim, da sem. Potem pa pridejo dnevi, ko ne vidim izhoda. Ko Marko spet išče novo delo ali ko mi pove, da ne more plačati preživnine za otroke… Takrat me stisne v prsih.«
Nina me je objela. »Veš, da te imam rada. Ampak ne moreš vedno reševati drugih. Kdaj boš začela reševati sebe?«
Njene besede so me spremljale še dolgo v noč. Tisto noč sem prvič priznala sama sebi: bojim se prihodnosti z Markom. Bojim se, da bom vedno tista, ki vleče voz naprej. Da bom vedno tista, ki išče rešitve za oba.
Marko je bil umetnik po duši – slikal je grafite po ljubljanskih zidovih in sanjal o svoji razstavi v Moderni galeriji. A sanje niso plačevale najemnine. Vsak mesec sem mu pomagala s položnicami, včasih tudi s hrano. Moja plača medicinske sestre v UKC-ju ni bila visoka, a sem se trudila preživeti oba.
Najhuje mi je bilo ob vikendih, ko sta k njemu prišla otroka – Tjaša in Žan. Prinesla sta s sabo veselje in kaos. Skupaj smo pekli palačinke in hodili na Rožnik. A ko sta odšla nazaj k mami, je v stanovanju ostala tišina in Markova žalost.
»Katja, oprosti…« mi je rekel nekega večera, ko sva sedela na kavču in gledala stare slike na telefonu. »Vem, da ti jemljem energijo. Vem, da nisem tak partner, kot si zaslužiš.«
Solze so mi polzele po licih. »Ne govori tako… Saj veš, da te imam rada.«
»Ampak to ni dovolj!« je zavpil in prvič v štirih letih vrgel skodelico ob tla. »Nisem dovolj dober zate!«
Tisto noč nisem spala. V glavi so mi odzvanjale mamine besede: Ljubezen ni dovolj.
Naslednji teden sem dobila povišico v službi – končno priznanje za leta trdega dela na intenzivnem oddelku. Mama me je povabila na kosilo in prvič po dolgem času sem ji povedala vse: o Markovih dolgovih, o njegovih neuspešnih poskusih najti delo, o moji utrujenosti.
»Katja…« je rekla tiho in me prijela za roko. »Vem, da ga imaš rada. Ampak ljubezen ne more biti vedno žrtev.«
Marko je tisti večer prišel k meni z rožami in nasmehom. »Dobil sem delo! V skladišču v BTC-ju! Ni veliko, ampak začetek je.«
Objela sem ga in prvič po dolgem času začutila upanje. A že čez mesec dni so ga odpustili – podjetje je šlo v stečaj.
Spet sva bila na začetku.
Začela sem se umikati vase. Več časa sem preživela v službi kot doma. Marko je postal še bolj potrt; ponoči ni spal, podnevi pa ni imel volje niti za slikanje.
Nekega večera me je čakal pred blokom z dežnikom v roki in rdečimi očmi.
»Katja… Ne morem več tako živeti. Ne želim ti biti breme.«
»Marko… Saj bova našla rešitev.«
»Ne bova.«
Objela sva se v dežju in oba jokala kot otroka.
Tisto noč sem sprejela odločitev – moram ga pustiti. Zaradi sebe. Zaradi njega.
Ko sem mu povedala, je samo prikimal in rekel: »Hvala ti za vse.«
Minilo je že leto dni od takrat. Še vedno ga pogrešam – njegov smeh, njegove nore ideje, celo njegove skrbi. A prvič po dolgem času diham brez strahu pred prihodnostjo.
Včasih se vprašam: Je prav izbrati razum pred srcem? Ali lahko človek res živi brez ljubezni ali pa nas prav ljubezen nauči največ o sebi?