Med dvema ognjema: Ko je tašča želela začeti znova
»Ne morem več, Tanja. Preprosto ne morem,« je skozi slušalko zadrhtel glas moje tašče Marije. Dež je tolkel po oknu, jaz pa sem v kuhinji ravno rezala čebulo za večerjo, ko me je ta klic dobesedno zamrznil. »Kaj se dogaja, Marija?« sem previdno vprašala, čeprav sem v srcu že čutila, da bo nekaj narobe. »Odločila sem se, da grem. Zapustila bom Franca. Ne morem več živeti v tej hiši, kjer me nihče ne sliši in ne vidi. Želim začeti znova,« je rekla in v njenem glasu sem prvič po dolgih letih začutila nekaj, kar je bilo mešanica strahu in upanja.
Ko sem odložila telefon, sem nekaj minut samo strmela v steno. Marko je vstopil v kuhinjo, še v delovni obleki, in takoj opazil, da nekaj ni v redu. »Kaj je?« je vprašal, a sem le nemočno odkimal. »Tvoja mama… odločila se je, da gre stran od očeta.« Marko je nekaj trenutkov molčal, potem pa je z vso močjo udaril po mizi. »To je neumnost! Saj veš, kakšna je. Vedno nekaj dramatizira. Ne bo šla nikamor.«
A Marija je bila odločna. Naslednji dan je prišla k nam, s kovčkom v roki in rdečimi očmi. »Tanja, lahko ostanem pri vas nekaj dni? Samo dokler ne najdem stanovanja,« je tiho vprašala. Marko je stal v hodniku, roke prekrižane, obraz pa trd kot kamen. »Mama, to ni rešitev. Oče bo zlomljen. Kaj pa jaz? Kaj pa vnuki?« Marija ga je pogledala, v očeh pa sem ji videla bolečino, ki se je nabirala leta in leta. »Marko, ne morem več. Poskušala sem, res sem. Ampak ne morem več živeti v hiši, kjer sem samo gospodinja in senca. Hočem nekaj več.«
Tiste dni je bilo v naši hiši napeto kot še nikoli. Marko je bil jezen, ni hotel govoriti z mamo, jaz pa sem bila ujeta med njima. Zvečer sem sedela z Marijo v kuhinji, kjer je tiho pila čaj in gledala skozi okno. »Tanja, ti si mlada, imaš še vse pred sabo. Nikoli ne dovoli, da te življenje stisne v kot, kot je mene. Včasih je treba zbrati pogum in iti, tudi če vsi mislijo, da si nora,« mi je zaupala. V meni se je prebudila empatija, a hkrati sem čutila, da moram stati ob možu, ki je bil zdaj povsem izgubljen.
Marko je ponoči hodil po stanovanju, ni spal, ni jedel. »Zakaj je to naredila? Saj smo bili v redu. Saj smo imeli družino,« je ponavljal. Poskušala sem mu razložiti, da je morda Marija res dolgo trpela, a ni hotel slišati. »Ti si vedno na njeni strani! Kaj pa jaz? Kaj pa oče?« je vpil name. Prvič v najinem zakonu sem začutila, da sva res na nasprotnih bregovih.
Otroci so čutili napetost. Naša hči Nina je vprašala: »Mami, zakaj je babi žalostna? Zakaj spi pri nas?« Nisem imela odgovora, ki bi ga lahko razumela desetletnica. »Včasih odrasli sprejemamo težke odločitve,« sem ji rekla, a sem vedela, da je to premalo.
Marija je začela iskati stanovanje. Vsak dan je hodila na oglede, vračala se je utrujena, a v očeh ji je žarel nek nov ogenj. »Prvič v življenju imam občutek, da sem jaz tista, ki odloča,« mi je rekla. A Marko je bil vedno bolj zaprt vase. Nekega večera je prišel domov pijan, kar se mu ni zgodilo že od študentskih let. »Vse si ti zakuhala, mama! Če ne bi bila tako sebična, bi še vedno imeli družino!« je kričal na Marijo, ki je nemo sedela za mizo. V tistem trenutku sem prvič pomislila, da se bo vse skupaj zlomilo.
Naslednji dan sem poklicala svojo mamo, Anico, in ji povedala, kaj se dogaja. »Tanja, ne moreš rešiti vseh. Včasih mora vsak sam najti svojo pot,« mi je rekla. A jaz sem čutila odgovornost do vseh – do moža, do tašče, do otrok. Bila sem razpeta med lojalnostjo in sočutjem.
Marija je po dveh tednih našla majhno garsonjero v Šiški. Ko je odhajala, sem jo objela in v očeh sem ji videla hvaležnost. »Hvala, Tanja. Nikoli ti ne bom pozabila, da si mi stala ob strani, ko so me vsi obsojali.« Marko ni prišel na slovo. Samo sedel je v dnevni sobi in gledal v prazno.
V naslednjih mesecih so se stvari le še bolj zapletle. Franc, Markov oče, je začel klicati Marka vsak večer, jokal je po telefonu, ga prosil, naj prepriča mamo, naj se vrne. Marko je bil vedno bolj razdražljiv, doma je vladala tišina. Otroci so postali nemirni, jaz pa sem se počutila kot tujka v lastni hiši.
Nekega večera sem zbrala pogum in sedla k Marku. »Poslušaj, vem, da ti je težko. Ampak mama je odrasla ženska. Ima pravico do svoje sreče. Tudi ti imaš pravico do svojih občutkov, ampak ne moreš je prisiliti, da živi življenje, ki ga ne želi.« Marko je dolgo molčal, potem pa je prvič po dolgem času zajokal. »Vse se je spremenilo. Ne vem, kdo sem brez nje. Ne vem, kako naprej.«
Tiste noči sem dolgo razmišljala o tem, kako krhke so družinske vezi. Kako hitro se lahko vse, kar si gradil leta, sesuje kot hišica iz kart. In kako pogosto ženske v naši družbi pozabimo nase, dokler ni prepozno.
Danes, leto dni kasneje, so rane še vedno sveže. Marija živi sama, a je srečna. Franc se je počasi sprijaznil, Marko pa je še vedno v procesu sprejemanja. Jaz pa se še vedno sprašujem: ali sem naredila prav, ko sem stala ob strani ženski, ki je izbrala svojo srečo, tudi če je s tem razbila našo družino? Ali je mogoče biti lojalen vsem, ne da bi pri tem izgubil samega sebe?
Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Je prav, da ženska po toliko letih izbere sebe, tudi če s tem prizadene vse okoli sebe?