Majčina laž, pas iz zavetišča in kredit, ki me je skoraj potopil

Roki mi je z zobmi zagrabil rokav in me potegnil nazaj, ravno ko sem odprl vrata na stopnišče našega bloka v Šiški. Na tretji stopnici je bila temna, sveža sled krvi, zrak je smrdel po kovini in mokrem betonu. Nekje spodaj je zavijala sirena, nekdo je kričal, Roki pa je renčal in se tresel ob moji nogi. Stopil sem naprej, ker sem mislil, da moram pomagati, a nekaj v njegovem vleku je govorilo: ne zdaj, ne tja—nekaj še ni končano.

Takrat sem bil človek, ki je v enem letu izgubil denar in zaupanje. Ime mi je Dario. Delal sem v skladišču pri logistiki na obrobju Ljubljane, izmena se mi je menjevala, kot se menja vreme na Barju. En teden noč, drug teden jutro. Plača je bila ravno dovolj za najemnino, stroške in položnice, če nisi imel presenečenj. Jaz sem imel presenečenje v obliki mame.

Maja. Vedno je imela lep glas in vedno je znala govoriti tako, da se ti je v želodcu naredila kepa krivde. Ko me je poklicala in rekla, da potrebuje operacijo in da ZZZS ne krije vsega, sem si predstavljal bolnišnične hodnike, vonj po razkužilu in njen obraz pod belo rjuho. Rekla je, da mora hitro. Da ne sme čakati. Da se bo stanje poslabšalo. In jaz sem vzel kredit. Velik. Tak, da sem pri banki podpisal papirje z mrzlimi prsti in suhim grlom.

Prvih nekaj mesecev sem živel na avtomatu. Delal, spal, plačeval obroke. Potem sem po naključju na Facebooku videl njeno sliko. Maja v širokem klobuku, ob njej dve prijateljici, v ozadju modra voda in napis “Portorož, drage moje”. Pod sliko komentarji in smeški. V meni se je nekaj odtrgalo, kot da bi mi nekdo z nožem zarezal pod rebra. Poklical sem jo. Lagala je še dvakrat, preden je priznala. Operacije ni bilo. Bila je “izčrpana” in “si je zaslužila”. Moj kredit je bil njen luksuz.

Od tistega dne naprej sem ljudi gledal, kot da imajo vsi nekaj skritega v žepu. Tudi v trgovini v Mercatorju, ko mi je prodajalka rekla “lep dan”, sem zaslišal laž. Tudi pri sodelavcu Mateju, ki mi je ponujal cigareto pred skladiščem, sem se spraševal, kaj hoče v zameno. Zaupanje se mi je sesedlo. Ne z dramatičnim pokom, ampak kot mokra škatla, ki se ti razpade v rokah.

Roki je prišel v moje življenje po drugi poti. Nisem ga iskal. Enega popoldneva, ko sem šel z LPP-jem iz šihta in mi je po jakni vlekel vonj po dizlu in znoju, sem na postaji pri Celovški videl plakat zavetišča Gmajnice. “Prostovoljci potrebni, sprehodi psov.” Ne vem, zakaj sem šel. Morda zato, ker doma v najetem stanovanju ni bilo nikogar, razen tišine in zvoka radiatorja, ki je pokal, ko se je ogrevanje vklopilo.

V zavetišču je dišalo po mokri dlaki, razkužilu in starem lesu. Tam sem prvič videl Rokija. Ni bil mladič. Bil je mešanček, grobega kožuha, rjavo-sive barve, z belim madežem na prsih. Imel je ušesa, ki sta stala vsaka na svojo stran, in pogled, ki ni prosil. Samo gledal je, kot da ocenjuje, ali sem nevaren.

Ko sem ga prvič peljal ven, je deževalo. Kaplje so se lepile na njegovo dlako, pesek na poti je bil razmočen. Roki je hodil ob meni, napet, kot struna. Jaz sem imel v roki povodec in občutek, da držim nekaj, kar mi lahko pobegne iz življenja. Ko se je ustavil in mi z mokrim smrčkom potisnil dlan, sem se zdrznil. Dotik me je skoraj razjezil. Kot da si je dovolil preveč.

A naslednji teden sem prišel spet. In še enkrat. Včasih po nočni izmeni, z očmi, ki so me pekle od utrujenosti. Včasih v soboto, ko bi moral počivati. Vedno sem imel isti izgovor: “Samo sprehod.” V resnici pa je bil to edini čas, ko sem dihal brez stiska v prsih.

Ko so mi v zavetišču rekli, da Rokija nihče noče, ker je “preveč svojeglav”, sem se zasmejal. Takrat sem bil tudi jaz svojeglav. In potem sem naredil prvo nepopravljivo odločitev: podpisal sem posvojitvene papirje.

Ni bilo romantično. Najprej je bila matematika. Najemnina v bloku ni dovoljevala psov. Lastnik, gospod Bojan, je bil tip človeka, ki si je zabeležil vsako prasko na parketu. Ko sem mu omenil psa, je rekel: “Ne pride v poštev.” In jaz sem imel v glavi kredit, ki mi je že tako požiral polovico plače.

A Roki je tisti dan v zavetišču legel k mojim nogam, tako blizu, da sem čutil toploto njegovega trupa skozi kavbojke. Slišal sem njegovo dihanje, počasno, hropeče od vznemirjenja. In v meni se je nekaj, kar je bilo dolgo zmrznjeno, premaknilo. Naslednji teden sem dal odpoved najemu in začel iskati drugo stanovanje. Druga nepopravljiva odločitev. Preselil sem se v manjše pritlično stanovanje v Kranju, kjer je bila dovoljena žival. Stroški so bili višji. Vozovnica za vlak do Ljubljane je bila dodatna luknja v proračunu. A imel sem dvorišče, dva kvadratna metra trave in psa, ki je ponoči ležal ob moji postelji.

Prvi mesec je bil pekel. Roki je tulil, ko sem šel v službo. Soseda Nina mi je potrkala na vrata in rekla, da bo poklicala upravnika. Imela je trd glas in roke, ki so dišale po čebuli, ker je ravno kuhala. Jaz sem ji skoraj zaloputnil vrata pred nosom. Nisem prenesel še enega človeka, ki bi mi govoril, kaj je prav.

Potem sem začel delati drugače. Pred odhodom sem Rokija peljal ven, da je bil utrujen. Zvečer sem mu drgnil ušesa, dokler ni zaprl oči. Včasih sem mu čistil tačke, ko je bilo zunaj blato in veter. Ko sem mu s toplo vodo obrisal blazinice, je trznil, potem pa se sprostil. Ta dotik me je učil potrpežljivosti, ki je nisem imel niti do sebe.

Nina se je počasi omehčala. Nekega mrzlega jutra, ko je na dvorišču stal mraz in je iz dimnikov dišalo po dimu in mokrem premogu, je Roki pobegnil skozi priprta vrata. Tekel je proti cesti. Jaz sem stekel za njim, srce mi je nabijalo v ušesih. Nina je bila zunaj in ga je ujela za ovratnico. Roki je težko dihal, v njegovih prsih je ropotalo, in ko mi ga je izročila, sem čutil, kako mu srce bije pod prsti.

“Ne bom se kregala,” je rekla. “Samo… poskrbi zanj.”

To je bil prvič po maminem razkritju, da mi je nekdo rekel nekaj človeškega, brez skritega računa.

Kredit me je še vedno dušil. Veterinarski stroški so prišli hitro. Roki je dobil vnetje ušes. V ambulanti v Kranju je dišalo po jodu in gumijastih rokavicah. Veterinarka, Petra, je rekla, da bo terapija trajala in da bo stalo več, kot sem imel na računu. Stal sem tam in gledal v tla. V glavi sem imel mamo v Portorožu. V roki sem držal kartico, ki je bila skoraj prazna.

Tretja nepopravljiva odločitev se je zgodila tam, med belimi ploščicami in zvokom, ko je Petra zapirala kovinsko omarico. Namesto da bi še naprej požiral sram, sem poklical mamo. Ne da bi prosil. Rekel sem ji, da bom šel na policijo, če mi ne začne vračati denarja. Glas se mi je tresel, a nisem odnehal. Prvič sem postavil mejo, ki je nisem mogel več umakniti.

Maja je jokala. Rekla je, da sem nehvaležen. Jaz sem gledal Rokija, ki je sedel ob mojih nogah in me gledal naravnost. Ni razumel besed, razumel pa je ton. Njegova prisotnost mi je držala hrbet pokonci.

In potem je prišla noč na stopnišču, tista s krvjo. Roki je bil takrat z mano v Ljubljani, ker sem moral po papirje v službo. V bloku sem srečal Mateja, ki je bil bled in zmeden. Rekel je, da je nekdo v kleti padel. Da je bil pretep. Da je policija na poti. Vse skupaj je smrdelo po alkoholu in postanem dimu.

Ko sem odprl vrata na stopnišče, sem videl kri. Roki me je potegnil nazaj. Njegove tace so drsele po ploščicah, telo je bilo napeto. In jaz sem v tistem trenutku spoznal, da sem spet na robu, kjer bi se vrgel v nekaj, kar ni moje, samo zato, da bi dokazal, da nisem strahopeten. A Roki je zavrnil. In jaz sem ga poslušal.

Namesto da bi šel dol, sem poklical 113 in povedal, kar sem videl. Potem sem ostal na hodniku, z roko na Rokijevem vratu. Čutil sem, kako mu topla koža utripa pod dlako. Policija je prišla. Zapisali so izjavo. Jaz sem imel drhteča kolena, a sem ostal. To je bila četrta odločitev, ki se je ni dalo izbrisati: ne bom več tiho, ko je nevarno. Ne zaradi poguma. Zaradi odgovornosti.

Najhujše pa je prišlo nekaj tednov kasneje. Roki je zbolel. Nenadoma ni hotel jesti. Ležal je na tleh in gledal v prazno. Njegovo dihanje je postalo plitvo, kot da se bo vsak trenutek ustavilo. Zunaj je padal težak sneg, ceste so bile spolzke, avtobusi so zamujali. Jaz nisem imel avta. Vzel sem taksi, čeprav sem vedel, da bo to pomenilo minus na računu.

Na kliniki so rekli, da gre za zaporo v črevesju. Operacija je bila draga. Petra me je gledala in rekla, da lahko poskusijo konzervativno, a ni zagotovila. Jaz sem sedel na plastičnem stolu, v nosu sem imel vonj po razkužilu in mokrih bundah ljudi, ki so čakali. V rokah sem stiskal telefon in se prvič po dolgem času počutil popolnoma majhnega.

Strah, da ga izgubim, ni bil lep. Bil je jezen. Bil je poln očitkov. “Zakaj sem si to naložil,” sem si govoril. “Zakaj še ena odgovornost, če mi je že vse vzeto.” Potem sem šel do kletke, kjer je ležal. Položil sem dlan na njegovo rebro. Čutil sem, kako se komaj opazno dviga. Toplota njegovega telesa me je držala v realnosti.

Podpisal sem za operacijo. Še en dolg. Še ena obveznost. Ampak tudi odločitev, ki je bila moja.

Roki je preživel. Okrevanje je bilo počasno. Doma je imel ovratnik, zaletaval se je v stole. Jaz sem mu ponoči držal skledo, ker ni mogel normalno jesti. Včasih sem bil tako utrujen, da sem se usedel na tla in jokal tiho, da me sosedje ne bi slišali. Nina mi je prinesla juho in rekla, da je tudi ona nekoč imela psa. Ni se opravičevala. Samo sedela je na pragu in poslušala.

Mami nisem odpustil na način, kot si ljudje predstavljajo. Ni bilo objema in razsvetljenja. Vrnila mi je nekaj denarja, po obrokih, z zamudo. Najin odnos je ostal previden. A jaz nisem več hodil po svetu z občutkom, da so vsi ljudje enaka laž. Naučil sem se izbirati, komu dam ključ.

Danes z Rokijem hodiva ob Savi v Kranju. Zrak včasih diši po mokri travi in reki, včasih po pečenih kostanjih, ko stojnice odprejo jeseni. Ko mi pritisne glavo ob koleno, čutim težo, ki ni breme, ampak opomnik. Da zaupanje ni darilo, ki ga enkrat dobiš. Je tveganje, ki ga vsak dan znova odmeriš.

In zdaj me zanima: kje je meja med odgovornostjo do družine in odgovornostjo do sebe? Bi vi še enkrat zaupali, če bi vas nekdo, ki ga imate radi, tako drago stal?