Ljubezen, ki je razklala družino: Zgodba o Alji in Borisu

»Alja, a si ti čisto zmešana?« je zavpila mama, ko sem ji povedala, da sem se zaljubila v Borisa. Njene roke so drhtele, oči so bile polne solza in besa. Oče je samo molčal in gledal skozi okno na deževno ljubljansko cesto. V tistem trenutku sem vedela, da bo moja odločitev razklala družino.

Boris ni bil navaden moški. Pri 82 letih je bil še vedno vitalen, poln energije in predvsem – bogat. Njegovo podjetje za gradbeništvo je bilo eno najuspešnejših v Sloveniji. Spoznala sva se na dobrodelni prireditvi v Cankarjevem domu, kjer sem kot mlada arhitektka predstavljala svoj projekt za obnovo stare šole v Prekmurju. On je bil glavni donator. Ko sva se pogovarjala o arhitekturi, sem v njegovih očeh začutila iskrico – ne tisto pohotno, ampak iskrico spoštovanja in zanimanja. Povabil me je na kavo. In potem še na večerjo. In potem sva začela preživljati vse več časa skupaj.

Sprva sem mislila, da bo to samo kratka avantura. On – izkušen, jaz – radovedna. A kmalu sem ugotovila, da me privlači njegova modrost, njegov humor in predvsem to, da me je poslušal. Ko sem mu povedala o svojih sanjah, ni nikoli rekel: »To ni mogoče.« Vedno je rekel: »Kako ti lahko pomagam?«

Ko sem prvič prespala pri njem v vili na Rožniku, sem se zjutraj zbudila ob zvokih klavirja. Boris je igral Chopina. Usedla sem se poleg njega in ga vprašala: »Zakaj jaz? Lahko bi imel katerokoli žensko.« Pogledal me je in rekel: »Ker si edina, ki me vidi takega, kot sem zdaj – ne takega, kot sem bil nekoč.«

A svet zunaj najinega mehurčka ni bil tako razumevajoč. Moji prijatelji so me začeli izločati iz družbe. »Alja, iščeš samo denar,« mi je rekla Petra na kavi v centru. »On bi ti lahko bil dedek.« Nisem ji znala odgovoriti. Včasih sem tudi sama dvomila vase.

Najhuje pa je bilo doma. Mama je vsak večer jokala, oče me je ignoriral. Brat Miha mi je pošiljal članke o zlatokopkah in mi grozil, da če bom še naprej z Borisom, ne bo več moj brat. Babica je bila edina, ki me je tiho podprla: »Alja, ljubezen ni nikoli logična.«

Ko sva z Borisom oznanila zaroko, so se začele govorice po vsej soseski. Ljudje so šepetali za mojim hrbtom v trgovini, soseda Marjeta mi je celo rekla: »Sram naj te bo!« V službi so mi namignili, da bi bilo bolje, če dam odpoved – zaradi »ugleda podjetja«. Bila sem sama proti vsem.

Boris me je skušal zaščititi. Peljal me je na vikend v Bohinj, kjer sva se sprehajala ob jezeru in sanjala o skupni prihodnosti. »Alja, če boš kdaj želela stran, ti ne bom zameril,« mi je rekel medtem ko sva sedela na pomolu. »Nočem ti uničiti življenja.«

A nisem želela stran. Vsaj ne takrat.

Poroka je bila majhna in skromna – le nekaj najinih prijateljev in babica. Moji starši niso prišli. Ko sem stopila pred matičarja in pogledala Borisa v oči, sem vedela, da ga ljubim. A hkrati sem čutila težo vseh pogledov in obsodb.

Prvih nekaj mesecev zakona sva bila srečna. Potovala sva po Sloveniji – od Pirana do Kranjske Gore. Boris mi je pokazal kraje iz svoje mladosti, jaz pa njemu svoje najljubše kotičke Ljubljane. A sčasoma so se začele težave.

Borisovi otroci iz prvega zakona so me sovražili. Njegova hči Tanja mi je poslala pismo: »Nikoli ne boš del naše družine.« Sin Marko me je javno obtožil, da sem ga zapeljala zaradi denarja in da bom uničila vse, kar je njegov oče ustvaril.

Boris je začel bolehati. Najprej so bile to le pozabljivosti – pozabil je ključe, potem imena prijateljev. Potem pa so prišli dnevi, ko ni več prepoznal niti mene. Diagnoza: Alzheimerjeva bolezen.

Sama sem skrbela zanj – hranila ga, ga kopala, mu brala njegove najljubše knjige. Njegovi otroci so prihajali le takrat, ko so morali podpisati kakšen papir ali preveriti stanje na bančnem računu.

Ko je Boris umrl, sem bila ob njem sama. Držala sem ga za roko in mu šepetala najine spomine. Njegova zadnja beseda je bila moje ime.

Po pogrebu so se začeli pravi boji – za dediščino, za hišo na Rožniku, za podjetje. Odvetniki so mi grozili s tožbami, novinarji so klicali vsak dan. Moji starši so mi poslali sporočilo: »Upava, da si zdaj srečna.«

Ostala sem sama v veliki hiši s spomini in praznimi sobami.

Včasih ponoči sedim ob klavirju in igram Chopina ter se sprašujem: Ali bi bilo vse drugače, če bi poslušala družino? Je ljubezen vredna vse te bolečine? Ali pa smo vsi le ujetniki svojih odločitev?

Kaj bi vi naredili na mojem mestu?