Ko tujina postane dom: Zgodba o izgubljenem moškem in Ani, ki mi je vrnila življenje

»Kdo si ti?« je vprašala Ana, ko sem se prebudil na trdem bolnišničnem ležišču, v sivi sobi ljubljanskega kliničnega centra. Njene oči so bile polne strahu in radovednosti, a v meni ni bilo ničesar – nobenega imena, nobenega spomina, le leden občutek praznine. »Ne vem,« sem zašepetal. »Ne spomnim se.«

Zdravniki so mi dali ime – Neznani. Policija je iskala odgovore, a v mojih žepih ni bilo ničesar razen zmečkanega listka z naslovom iz Šiške. Nihče ni prišel ponj. Nihče ni pogrešal moškega brez preteklosti.

Ana je bila medicinska sestra na oddelku. Prinesla mi je čaj in sendvič, ko so drugi obračali glavo stran. »Veš, moj oče pravi, da je vsakdo vreden druge priložnosti,« je rekla in me pogledala s tistim toplim, a utrujenim nasmehom, ki ga imajo samo ljudje, ki so že prevečkrat izgubili vero v čudeže.

Ko so me po nekaj dneh odpustili iz bolnišnice, nisem imel kam iti. Ana me je povabila k sebi domov – v majhno stanovanje v Mostah, kjer je živela z mamo Marijo in mlajšim bratom Žigom. »Samo dokler se ne postaviš na noge,« je rekla. A že prvi večer sem začutil napetost v zraku.

Marija me je gledala postrani. »Kdo pa je ta? Saj nismo zavetišče!« je siknila Ani v kuhinji, misleč, da ne slišim. Žiga je bil tiho, zatopljen v svoj telefon, a sem ujel njegov nezaupljiv pogled.

Prvi tedni so bili peklenski. Vsak dan sem iskal delo – brez osebne izkaznice, brez papirjev, brez zgodovine. Na zavodu za zaposlovanje so me odslovili: »Brez dokumentov ne moremo nič.« Po Ljubljani sem hodil kot duh, opazoval ljudi na tržnici, poslušal pogovore o draginji in politiki. Včasih sem se vprašal, ali sem sploh kdaj pripadal temu mestu.

Ana mi je pomagala po svojih močeh. Prinesla mi je staro jakno svojega očeta in mi pokazala, kako skuhati pravo govejo juho. »Pri nas doma se vse začne in konča pri juhi,« je rekla in se zasmejala. Počasi sem začel pomagati v gospodinjstvu – popravil sem vrata na kopalnici, Žigi pomagal pri matematiki. Marija je še vedno godrnjala, a sem jo nekega večera slišal reči Ani: »Vsaj nekaj koristi ima od njega.«

A pod površjem so vrele stare zamere. Ana je bila edina, ki je skrbela za družino – oče jih je zapustil pred leti zaradi druge ženske v Mariboru. Marija ni nikoli odpustila Ani, da ni šla študirat v tujino kot si je želela; Žiga pa je bil vedno bolj zaprt vase. Včasih sem ponoči slišal prepire iz dnevne sobe: »Zakaj vedno jaz? Zakaj nihče ne vpraša mene?« Ana je jokala tiho, skoraj neopazno.

Nekega dne sem na podstrešju našel star album s fotografijami. Med listanjem sem zagledal sliko moškega z brazgotino na licu – nekaj v meni se je premaknilo. Srce mi je začelo razbijati. »Kdo je to?« sem vprašal Marijo.

Zbledela je. »To je bil Anin stric. Umrl je v nesreči pred leti.«

A nekaj ni bilo prav – občutek tesnobe me ni izpustil. Tiste noči sem sanjal o temi in kričanju; prebudil sem se premočen od znoja.

V naslednjih tednih so se začele dogajati čudne stvari. Nekdo je ponoči zvonil na vrata in bežal stran. Na vhodnih vratih smo našli grozilno sporočilo: »Vrnite tisto, kar ni vaše.« Ana je bila prestrašena; Marija še bolj zaprta vase.

Nekega večera me je Ana našla na balkonu. »Veš, včasih si želim, da bi lahko pobegnila od vsega tega. Da bi imela nekoga, ki bi me razumel.« Pogledala me je naravnost v oči – prvič sem začutil toplino in bolečino hkrati.

»Mogoče si pa ti ta nekdo,« sem rekel tiho.

Tiste noči sva prvič spala skupaj – ne iz strasti, ampak iz potrebe po bližini. Zdelo se mi je, da bi lahko ostal tam za vedno.

A preteklost ni čakala. Nekega popoldneva me je na ulici ustavil moški v usnjeni jakni. »Tomaž?«

Zamrznil sem. »Ne vem… kdo ste vi?«

»Ne igraj se z mano! Dolguješ mi!«

V glavi so mi začeli švigati utrinki – temačen lokal, prepiri, denar na mizi… Moški me je zgrabil za roko: »Če ne boš vrnil denarja do konca tedna, boš obžaloval.«

Vrnjen domov sem Ani povedal vse. Njene roke so se tresle: »Kaj si naredil? Kdo si sploh?«

»Ne vem! Ampak očitno nisem bil dober človek.«

Marija je bila besna: »Vedela sem! Vedno pritegneš težave!« Žiga me ni več pogledal v oči.

V naslednjih dneh sem poskušal najti odgovore – obiskal sem policijo, a brez dokazov niso mogli ničesar storiti. Ana se je oddaljila; ponoči sem jo slišal jokati v kopalnici.

Na koncu tedna se je moški vrnil – tokrat z dvema prijateljema. Pred blokom so kričali moje ime: »Tomaž! Pridi ven!« Skozi okno sem videl Ani in Marijo – prestrašeni sta bili do smrti.

Odločil sem se – ne bom več bežal. Stopil sem ven na dež in jim pogledal naravnost v oči.

»Ne spomnim se ničesar iz preteklosti. Če vam dolgujem denar, ga bom vrnil – ampak pustite mojo družino pri miru.«

Moški so se zasmejali: »Družino? Saj še sam ne veš, kdo si.«

A Ana je stopila za mano in prijela mojo roko: »On zdaj pripada nam.«

Po tistem večeru so grožnje ponehale – morda zato, ker so videli odločnost v mojih očeh ali pa ker so vedeli, da nimam ničesar več za izgubiti.

Čez nekaj mesecev sem dobil novo osebno izkaznico – uradno ime Tomaž Novak. Dobil sem delo kot hišnik na osnovni šoli v Šiški; Ana in jaz sva začela znova graditi najino življenje.

A v meni še vedno tli vprašanje: Ali lahko človek res pobegne svoji preteklosti? Ali si zaslužim novo priložnost ali bom vedno le tujec v lastnem življenju?