Ko te lastna kri izda: Noč, ko sem postala tujka v svojem domu

»Ne moreš biti tako sebična, Tjaša! Saj si vendar del družine!« je zavpila mama, njen glas je odmeval po hodniku naše hiše v Škofji Loki. Stala sem tam, sredi dnevne sobe, med baloni in ostanki tortnih drobtin, medtem ko so se pogledi vseh zbrali name kot na vsiljivca. Brat Blaž je ravno praznoval svoj trideseti rojstni dan, a v zraku ni bilo veselja – le napetost, ki je rezala kot nož.

Vse se je začelo povsem nedolžno. Bratova žena, Petra, me je med rezanjem torte prosila: »Tjaša, a lahko ti malo paziš na Nejca? Samo za pol ure, prosim, res moram malo zadihat.« Nejc je njun dveletni sin, živahen in nepredvidljiv, in čeprav ga imam rada, sem bila tisti večer izčrpana. Cel teden sem delala nadure v lekarni, komaj sem čakala, da za nekaj ur odmislim skrbi. »Petra, oprosti, res ne morem danes. Potrebujem malo miru,« sem ji tiho odgovorila.

Petra je zavila z očmi in šla ven na balkon. Mislila sem, da bo stvar tu končana. A čez nekaj minut je v sobo vstopila mama z zategnjenim obrazom. »Tjaša, kaj si rekla Petri? Saj veš, da ji ni lahko. Ti pa kar tako… Saj nisi edina utrujena!«

Vsi so utihnili. Oče je sedel v kotu in gledal televizijo, a sem videla, da napeto posluša. Blaž je stal ob meni in me gledal s tistim razočaranim pogledom, ki ga poznam že od otroštva – kot bi mu spet nekaj vzela. »Tjaša, no… Saj veš, da bi ti tudi mi pomagali, če bi imela otroke,« je rekel tiho.

V meni se je nekaj zlomilo. Vedno sem bila tista, ki je pomagala – pazila na otroke sestrične Maje, vozila babico k zdravniku, urejala papirje za očeta. Nikoli nisem rekla ne. Tokrat pa sem si drznila postaviti mejo. In bila sem kaznovana.

»Saj ni nič hudega! Naj bo Tjaša malo sebična!« je Petra sarkastično pripomnila iz kuhinje. Slišala sem še nekaj šepetanja med njo in mamo – besede kot »razvajena«, »egoistka«, »itak nima otrok«. Vsi so se začeli pogovarjati mimo mene. Bila sem tam, a hkrati nevidna.

Nisem več zdržala. Stekla sem na vrt in se usedla na klop pod staro češnjo. Solze so mi polzele po licih. V glavi so mi odzvanjale Petre besede: »Itak nima otrok.« Kot da zaradi tega nisem vredna njihovega spoštovanja.

Spomnila sem se vseh let, ko sem bila tista »pridna hči«. Ko sem žrtvovala svoje vikende za družinske obveznosti. Ko sem poslušala mamine pritožbe o življenju in očetove tihe zamere. Ko sem bila vedno na voljo – dokler nisem več mogla.

Nekaj minut kasneje se mi je pridružil Blaž. »Tjaša, ne bodi užaljena. Saj veš, da te imamo radi. Samo… Petra je res utrujena.«

»In jaz nisem?« sem ga pogledala naravnost v oči. »Zakaj vedno jaz? Zakaj nihče ne vpraša mene?«

Blaž je skomignil z rameni. »Ti si pač tista močna.«

Močna? V resnici sem bila zlomljena. Vse življenje so me učili, da moram biti na voljo drugim. Da je moja vrednost v tem, koliko dam – ne v tem, kdo sem.

Tisto noč nisem več šla nazaj v hišo. Odpeljala sem se domov v svoje majhno stanovanje v Kranju in jokala do jutra. Naslednji dan me nihče ni poklical. Mama mi je poslala le kratko sporočilo: »Upam, da si premislila.«

Nisem odgovorila.

Dnevi so minevali v tišini. V službi sem bila še bolj zadržana kot običajno. Kolegica Nina me je vprašala: »Si v redu?« Samo pokimala sem.

V meni se je nabiral bes – do družine, do sebe, ker jim nisem znala prej reči ne. Vsakič ko sem pogledala telefon in videla njihova imena brez sporočil ali klicev, me je zabolelo.

Po enem tednu me je poklicala babica: »Tjaša, zakaj te ni bilo na kosilu? Vsi so bili tam.«

»Babica… Ne morem več biti tam, kjer nisem sprejeta taka kot sem.«

»Ampak saj si družina…«

»Ne vem več, kaj to pomeni.«

Babica je utihnila in potem tiho rekla: »Jaz te imam rada.«

To mi je dalo nekaj moči.

Naslednjo nedeljo sem šla na dolg sprehod ob Savi in razmišljala o tem, kdo sploh sem brez njihove potrditve. Prvič po dolgem času sem si dovolila razmišljati o sebi – o svojih željah in potrebah.

Ko sem se po dveh tednih vrnila k staršem na obisk (zaradi babice), so vsi molčali. Petra me ni niti pogledala. Mama mi je dala krožnik hrane brez besed. Oče je gledal skozi okno.

Po kosilu sem vstala in rekla: »Ne bom več tista Tjaša, ki vedno vse požre in molči. Če me imate radi samo takrat, ko delam za vas – potem to ni ljubezen.«

Mama me je pogledala s solzami v očeh: »Samo bojimo se te izgubiti.«

»Izgubili ste me že tisti večer.«

Odhod domov je bil tih in grenak.

Danes pišem to zgodbo zato, ker vem, da nisem edina v Sloveniji s takšno izkušnjo. Kolikokrat smo ženske (in tudi moški) naučeni biti pridni in ustrežljivi? Kolikokrat nas lastna družina kaznuje za to, ker si upamo reči ne?

Včasih se vprašam: Ali res moramo izbrati med svojo srečo in pričakovanji drugih? Kdaj bomo dovolj – samo zato ker smo to kar smo?